Potopila sem dušo v posušeno reko,
da bi vode prižuborele na dan
in se zlile v molčeč veletok,
poplesujoče v tolmunih in vrtincih
s svetlikajočimi se nitkami svojih iger,
razpršenimi v svilene iskre veselja
kot žareči pelod v vetru s čebeljim napisom.

In jaz sem stopala po mokrih stopnicah
k čistosti izvira, z vlakni svojega srca
sem našla celovitost jasnega jutra,
ki mi daje čutiti pomen premikajočih se zlogov
v besede, povezane z bistvom šumenja reke
skoz gibanje dreves in nasmehe cvetočih trat.

Plavam in se spajam s snovmi, iz katerih sem,
skoz ožine svojega tkiva vpijam obredje
šumenja reke, nemirnega vetra in svoje krvi.
Čas se pretaka skoz stare želje in poljube,
ki jih preplavljajo nemirne vode spomina.
Tedaj ocean pljuske vame s slanimi očmi
in na ustju reke se zlijem v celoto.


Našla sem ključ, ki odklepa vrata potopljenih ladij.
V neurju trenutka vidim bela jadra z očmi ribe,
ki se oprijemljejo jambora na dnu mokrote,
okrašene z zlatim sevom sončnega vremena,
spravljene svetlobe za okras jutrišnjega dne.
Splavam na površje, polna ljubeče moči
do živlejnja in blag vonj Mediterana pada skoz
pore mojih občutij in mi šepeče: "Živa si!"

...o0o...