Ko sem začutila, da sem duhovno sestavljena
in da uganjam samo še duševno estetiko,
ki sem jo neštetokrat pomnožila,
da bi prišla do nadgradnje s svojim veseljem,
sem se vprašala kako je z mojimi ideali.

V svojem milem cvetu občutij sem tistega dne
začutila živo hrepenenje po ognjevitosti vneme,
po zaljubljenem spogledovanju s svojo notrino,
po sanjah, ki niso v jeziku besed,
temveč v jeziku poglobljenega zrenja vase
in pazljivega ravnanja s samo seboj.

Kako je torej z ideali, moja ljuba rožca, duša?
Že veliko debelih zvezkov sem popisala,
da kar blestijo od izbruhov navdušenja,
vsi so popisani in poslikani z nasmeški,
izkopan je biser iz blata, použit z ljubeznijo in strastjo
neke nepremišljene zagnane vljudnosti do sebe.


Kar nekam samogibno se moja duša naslanja
na moje srce. Od kod jemlje to čarovnijo?
Je mar v njej preveč poželjivosti,
so ideali mar zato, da jih uresničimo?
Ideali se znajo smejati, znajo plesati
lahkotneje, kot znam jaz s svojim telesom.
Ko se ideali rodijo, znajo lepo žareti,
bivajo v meni in me gledajo s sijočimi očmi,
se plazijo po meni v zlatem oklepu,
me izzivajo, dajejo mi upanje, da jih bom dosegla.
Znajo me pa tudi zabadati in kruto mučiti
in me s tem opozorijo na grozo nesmisla,
če jih jemljem kot samoumevne.

Nekoč me je nek ideal brzcnil in me zmlel v črepinje,
dal mi je razumeti, da je presuh in prebled,
da bi se lahko v mojih velikih načrtih uresničil
in me zadovoljil, da me lahko gleda le od
daleč s svojimi lepimi sijočimi očmi.
Jaz sem se nato pomirila in bila vesela,
da me gleda s svojimi ljubeznivimi očmi
in da je snel masko z obraza.
Še naprej sem iskala zagonetni ključ,
da bi odklenila njegov zlat oklep in ga osvojila
pa mi ni uspelo dojeti sebe na krhkih nogah.
Nato sem si rekla: "Ideali niso v meni zato,
da bi se uresničili, temveč glavno je, da so."

...o0o...