Obstaja veliko različnih vrst samote. Tu je samota trpljenja, ko se prebijamo po temi, ki je osamljena, močna in strašna. Besede postanejo prešibke, da bi z njimi izrazili svojo bolečino. To, kako drugi razumejo naše besede, se zelo razlikuje od našega dejanskega trpljenja. Vsakdo gre skozi ta pusti čas. Ljudska zavest razume, da moramo biti v takem času nadvse nežni s seboj.

Všeč mi je podoba koruznega polja jeseni. Ko se veter ujame v koruzo, le-ta ne ostane ravna in pokončna in se ne upira sili vetra. Če bi to storila, bi jo veter potrl in polomil. Ne. Koruza veje skupaj z vetrom. Globoko se pripogiba. Ko veter odvrši, se koruza ponovno vzravna in poišče svojo lastno držo in ravnotežje.

Obstaja zgodba o volčjem pajku, ki svoje mreže nikoli ne splete med dvema trdima predmetoma, kot sta dva kamna. Ko zapiha veter, se mreža skupaj s travo nagne proti tlom in ko se veter poleže se ponovno dvigne in poišče svoje ravnotežje.

To so čudovite prispodobe za um, ki je našel ritem s samim seboj. Na svoj um strašno pritiskamo, ko ga napnemo ali ko otrdimo svoje poglede in prepričanja. Tako izgubimo vso mehkobo in prožnost, ki sta potrebni za pravo zavetje, pripadnost in zaščito.

Včasih za svojo dušo najbolje poskrbimo tako, da ponovno omehčamo nekatere poglede našega uma, ki so otrdeli in okameneli, saj nas le-ti odtujujejo od naše lastne globine in lepote.
Na tem mestu je lahko poučna prispodoba z violino. Če so strune preveč ali premalo napete, se lahko strgajo. Ko je violina pravilno uglašena, lahko vzdrži veliko silo ter ustvari nadvse močno in nežno glasbo.

Anam Cara
Duhovna modrost keltskega sveta