Oddaljen zven,
skozenj šel si ti.
Ostal je na sipini morja
kamen tvoj obraz,
na obrežju negibna senca,
ti si zaboden vanjo,
po razsutem pesku
morska trava,
ki morje na robu spanja
v svoj mir obleče.

Potopljena ura.
Priplaval na površje
je njen kazalec,
pred poldnevno pripeko rak.
Zravnan in vitek
merilec časa je veslal
v prosojini dan.


Spomini mirujejo,
miruje hip,
miruje veter z juga,
pne se iz morja spolzki kamen,
zasidran kakor čas
in ti si vstopil vanj.
Le kaj te je privedlo sem,
si mar hotel obtežiti lažjo stran?

...o0o...