Ob robu našega gozda se je odločil za življenje kostanj. Življenjski prostor si je moral izboriti med smrekami, ki tod veljajo za bolj zaželena drevesa. Dušil se je med njimi in z vejami silil k soncu. Njegovo stisko sta opazila Ivek in Erika, porezala sta nekaj smrek in končno je lahko zadihal, se naužil svetlobe in okusil sončno moč.

Zla usoda ga še ni izpustila iz rok. Domači lovec Kiš se je domislil, da bi si nanj postavil lovsko prežo. Kar tako! Niti malo ni misli na drevo…Vanj je zavrtal 30 centimetrov dolge vijake, povil konstrukcijo z nekaj metri debele jeklene žice, zabil vanj pol kilograma žebljev, in ko mu je zmanjkalo materiala, posekal nekaj vej. Kostanj je ječal ob bolečinah, ki so mu jih povzročali tujki, moral je nositi dodatno težo desk in debelega lovca. Nekateri si pa res vse dovolijo, zlasti še, če se jim nihče ne upa zoperstaviti.

Slišali smo neme krike in ga rešili – odvili vijake, populili žeblje in odstranili deske. Tako smo ga osvobodili bremena, le novih vej mu nismo mogli dati. Lovec Kiš je bil užaljen, ker smo mu uničili opazovalnico – ni mogel več gledati direktno na dvorišče Iveku in Eriki.

Kostanj je bil hvaležen in tisto pomlad so bujni cvetovi prekrili celo krošnjo. Celo poletje smo poslušali šepetanje vetra v njegovi krošnji, deblo se je okrepilo in nam govorilo o življenjski moči, ko smo ga objeli. Jeseni nas je razveselil z obilnimi plodovi, ki smo jih pobirali še cel oktober. Kostanj na robu našega gozda je postal naš prijatelj.