Na nagrobniku nekega škofa Westminstrske opatije piše:

Ko sem bil mlad in svoboden, moja domišljija ni poznala meja, sem sanjal, da bom spremenil svet. Ko sem postal starejši in modrejši, sem odkril, da se svet ne bo spremenil. Zato sem nekoliko zmanjšal svoje cilje in sklenil, da bom spremenil samo svojo domovino. Toda tudi te se očitno ne da premakniti. Ko sem prišel v stara leta, sem se v zadnjem obupnem poskusu zadovoljil, da bom spremenil vsaj svojo družino, tiste, ki so mi najbližji, a žal se tudi njih ni dalo. In zdaj, ko ležim na svoji smrtni postelji, sem naenkrat spoznal: Ko bi le najprej spremenil samega sebe, bi potem lahko z zgledom spremenil svojo družino. Z njihovim navdihom in spodbudo bi mi šlo bolje od rok pri domovini in kdove, morda bi celo spremenil svet.

V zgodbi tega moža, se skriva velika skrivnost, ki pravi, da če želimo spremeniti svet, moramo najprej začeti s spremembami pri sebi. Šele, ko spremenimo sebe, lahko spremenimo svet. Kakor navznoter, tako navzven - nam govori prastara hermetična formula. Takšni kakršni smo po naravi, tako tudi delujemo navzven do drugih.