Piše: Jure Pogačnik


V sobotnem Dnevniku je g. Gombač potožil o svojem neuspešnem iskanju finskega programa za zmanjševanja bolezni srca in ožilja ter rakavih bolezni, ter si oddahnil, ko mu je uspelo, da ni našel nič. Za vse pa, ki se s tem resno ukvarjajo, je finski program splošno znano dejstvo, ki ga je zaslediti v mnogih virih, med njimi Wordwatch Institute "State of the World 2000", poročanje televizije BBC z naslovom "Aplavzi programu zdravljenja srca", na sporedu 14. februarja 2000, knjiga The Food Revolution, avtorja Johna Robinsa, založba Conari Press leta 2001, ter mnogi drugi. Morda bi o tem lahko več izvedel več tudi v Nacionalnem programu zoper kronične nenalezljive bolezni - Cindi Slovenija.

O tem ne bi bilo vredno zgubljati besed, če ne bi na TV začeli s predvajanjem reklam, v katerih športniki tako nebogleno padajo in se opotekajo, menda zato, ker niso pojedli dovolj mesa. Naše prababice bi temu morda verjele, nikakor pa se s tem ne bi strinjali številni svetovni prvaki, ki so meso črtali iz jedilnika. Ena takšnih je recimo Surya Bonaly, olimpijska zmagovalka v umetnostnem drsanju, pa Martina Navratilova in kar je še posebej zanimivo, številni svetovni, evropski in olimpijski zmagovalci v borilnih veščinah.

Glede fizičnega zdravja je omeniti še dejstvo, da so nekateri strokovnjaki na začetku stoletja napovedovali, da bodo bolezni srca in ožilja, kot ena izmed posledic pretiranega uživanja živalskih beljakovin, že v kratkem morda samo še romantičen spomin na stare dobre čase. Po njihovem nas v prihodnosti čakajo mnoge težje zdravstvene posledice, med katerimi so omenjali CJB (človeška oblika norih krav), letos pa se napoveduje tudi ptičja gripa. Da ne gre za oddaljeno grožnjo potrjujejo šokantni podatki raziskave na ameriški univerzi Yale: obdukcije umrlih za Alzheimerjevo boleznijo so pokazale, da jih je v resnici 13% umrlo zaradi CJB (vir: ugotovitve ameriške Zveze alzheimerjevih bolnikov, Chicago, IL, 2000).

To je le kaplica v morju podatkov in raziskav o uničujočem vplivu mesne prehrane na sodobnega človeka, na katerega nas modreci opozarjajo že od Sokrata in Seneke dalje, preko Michelagela in Einsteina vse do g. Gombača in GIZ prašičereje, ki pa sta drugačnega mnenja. Nič hudega, vsak ima pravico delati tisto kar je zanj najslabše, vendar k temu ni lepo nagovarjati še druge. Naj končam z mislijo: Nič kar ni etično, ne mora biti zdravo.