Morda sem korak,
ki pelje me po poti naprej,
morda sem le spak,
ki ve, da pot je brez mej.

Morda sem spomin,
ki opominja te na vse trenutke,
morda sem opomin,
ki spominjam te na tiste občutke.

Občutke, ki so in živijo,
v tebi, ko oči se ti iskrijo..
Občutke, ki so bili in so umrli,
v tebi, kakor vrata, vse poti so zaprli.

Morda sem risba,
ki jo riše majhen deček,
morda sem jabolko,
ki ne mara svojih peček.


Morda sem žalost,
ki v tebi prežene srečo,
morda sem koš,
ki polni svojo vrečo.

Morda sem smeh,
ki izjoče svoje solze,
morda sem greh,
morda...

Lahko sem vse
lahko sem čisto nič,
a najbolje, da sem Niče malo,
in hkrati veliko ko padalo.

Jaz ne poznam več svojih sanj!
Ni mi dobro v koži svoji,
to priznam jaz duši moji.
Jaz nimam sanj!

Brez sanj je človek kakor nič,
ni več človek, niti ptič.
Ni svoboden,
kakor z mečem je preboden.

Jaz nisem živa, nisem nič.
Brez sanj nisem ne človek nisem ptič.
Jaz ne vidim več poti,
se pravi.. mene ni!