Ko je noč izžarevala svoj prihod in je preplavil nekakšen sentiment škrlatno rdeče nebo, sem v bledih obrazih nebesnih teles iskala bratstvo zvezd z Zemljo. Opazila sem, da je tedaj neka ženska, obolela za gripo vstopila v notranjost zvezde, z rdečilom na ustnicah in obrazu ter dušo okamenelo pred astralno veličino. Očarana tujka je v vesolju za seboj vlekla dolg rep teme in telo so ji krasili temno rdeči cvetovi in črni salonarji.

Zvezda Puščavnica ni bila zadovoljna s prišlico in jo je vprašala kaj pa nosi s seboj s svojimi najvišjimi poželenji. Tedaj ji je ženska odgovorila, da nosi v sebi pristno razmerje do nezavednega, da so jo napadli virusi gripe, da se mora spoprijeti z vprašanji in dvomi, odgovoriti si mora kako deluje nanjo preobilje luči, ves Univerzum prepreden z zvezdami, kar je okrepilo njeno poželenje po ozdravitvi.


Občuduje vsa ta brezmejna dela duha, ki jim je prisiljena podrediti vse čute zaradi zvezdnega utripanja in vznemirljive očaranosti neba. Zaveda se, da se mora vživeti v te nove pokrajne, ki razkazujejo svoj nakit in da je tudi sama bila ljubiteljica nakita. Hrepeneče sledi sanjam prejšnje noči, ko je bila še slabo razpoložena in raztresena na Zemlji z visoko vročino. Rekla je, da sprejema igro dreves med bujno svetlikajočimi se mladikami nebes ter svetlikanju sveč v svoji obsmrtni ljubkosti okolja in čudežnega stanja, da plava v preddverju zvezde kot uročena in da ji je zelo žal, da je bila na Zemlji v vlogi lakomne in lenobne ženske, da je jemala življenje tako lahkotno in da ni kaj koristnega naredila za druge ljudi. Teh počitniških slasti v postelji ob čajih in limonadah se je naveličala in ji to potovanje med svetlikajočimi kameninami zvezd prija, da bi si pa rada privoščila žuranje za kakšnim šankom tu v vesolju in pokadila svojo cigareto ob kavici. Tedaj je začutila kako je štrbunknila njena krsta v mokri jami in je zavpila: "Gripa nikar mi več ne prirejaj svojih norčij, jaz hočem nazaj na krilih svetlobnih valov, ker sem pozabila na Zemlji svoj krzneni plašč."