Kipeče želje za sprehod so se zapletle
v svoji neustavljivi logiki med trnje,
ko se hoče živo hrepenenje skloniti
in utrgati cvetlico ob peščeni poti.

Tedaj mimoidoči v milih čutih opazi,
kako veter stebelce ziba sem ter tja
in ponosno držo cvetke pregiba
v sen njene samotnosti.

Domisli si kako plemenito bi bilo zanj,
če cvetlico pusti v svoji veselosti
in jo občuduje zaradi njenega vonja.
Tedaj ga cvetlica pogleda in reče:
"Rastem zato, da vzbudim zaljubljenost,
vendar moje srce v rumenopecljih čuti
pričakovanje pisanega metulja."

Njena barva je bila ena sama igriva čutnost,
ki ji je prišlek iztrgal veselje in mir z obraza.
Tedaj se je v cvetlici rodila neustavljiva želja,
da mimoidoči izgine v skalni divjini.

Izčrpana od njegove ljubezenske igre
in potrebna odžeje, da sepet oživi,
je zaploskala s svojimi koreninicami,
ko je prišlek odhajal po stezici navzdol.
Nastavila je svoje rožne lističe soncu
in v svojem navdihu praznične opojnosti,
je objela metulja, ki je priletel v njen objem.

...o0o...