Čutim se kot mehek naslanjač,
na katerega nasloniš svoje skrbi.
Svojo otožnost mi nasloniš na ramo
in v tvojem srcu ti zraste upanje,
ki je prisluhnilo tvoji zavesti
kot predradost visokoklasja.

Skozme precejaš svoje iluzije,
razcveti se ti tvoj nasmeh
in iz grla ti kipijo besede pomenka.
Lastovka prileti v naročje
in gnezdo moje duše jo osvobaja.

Na pregibu dneva v noč
lahkotno nese te veter v objem
in pogovor je postal najina njiva,
valovanje žita, zelenja planjava,
raztezajoča se prostranost
izpodnebno zlato
posuto z makovim cvetjem
v dotaknjenosti srčne zamaknjenosti.

...o0o...