Viscos je bil v davnih časih obmejna postojanka, kjer so živeli razbojniki, ubežniki pred pravico, prekupčevalci, prostitutke, morilci, ki so počivali med enim in drugim zločinom… Najslabši med najslabšimi pa je bil Ahab, Arabec, ki je nadziral ves kraj z okoliščem in teroriziral kmete, ki se vsemu navkljub niso odpovedali dostojnemu življenju.

V bližini Viscosa je v neki votlini živel puščavsko življenje samotar, kasneje znan kot sveti Savin.

Nekega dne se je Savin napotil iz svoje votline v Ahabovo hišo in ga zaprosil za prenočišče. Rekel je, da je naveličan samotnega življenja v votlini in si želi vsaj eno noč prespati med ljudmi, v Ahabovi hiši.

Ahab se je krohotal in ga vprašal, če ne ve, da njegovo, Savinovo življenje njemu nič ne pomeni, saj je že neštetim ljudem prerezal vrat. Savin mu je povedal, da je to slišal, pa da ga ne moti. Nekaj časa sta se pogovarjala, in Savinove besede so na Ahaba naredile močan vtis, čeprav tega ni hotel pokazati. Življenje je v Ahabu zapustilo sledove: bil je nezaupljiv in ni več verjel v Dobro. In nato je Ahab Savinu pokazal kot v svoji hiši, kjer ponoči lahko prespi.

Kakor je Ahab slovel med ljudmi kot morilec, tako je Savin slovel med ljudmi kot svetnik. Ahabu ni bilo všeč, da deli slavo še s kom, zato je sklenil, da bo svetu pokazal, kdo je resnični gospodar v pokrajini in je začel brusiti nož, da bi ponoči z njim pokončal Savina. Savin ga je pri tem delu nekaj časa opazoval, nato pa mirno zaspal.

Ahab je vso noč brusil rezilo. Premišljeval je in premišljeval…



Ko se je Savin zjutraj zbudil, je našel Ahaba poleg svojega ležišča, na kolenih in v solzah:

»Nisi me obsojal, nisi se me bal. Kljub temu, da si vedel za moj sloves, si mi zaupal, in verjel, da sem lahko tudi dober človek, ki da prenočišče tistemu, ki je tega potreben… Ker si mi zaupal, da sem zmožen tudi dobrih del, sem tako tudi storil.«

Ahab je od tedaj živel pošteno – poskrbel pa je tudi za to, da je cela pokrajina postala cvetoč in pošten kraj.


povzeto: Paulo Coelho - Demon in gospodična Prym