|  
Vem, da te imam rada
vendar tega ne čutim.
Spominjam se le...
Vem, da sem imela dušo,
a dobila je krila in zapustila telo.
Spominjam se nje...
Vem, da sem obstajala in si tudi ti,
a danes vidim, da hodijo le telo in kosti.
A duše to ne boli, ker je ni.
Spomin je ostal, ostal si ti,
ostali smo vsi, le občutkov več ni.
|
NE ZAMUDITE
Spomin je ostal
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 17. januar 2005 @ 09:37 CET
Dokler imaš to telo,
imaš v njej tudi dušo,
ki je posoda tvojega duha,
ali tvojega nefizičnega srca.
Dokler dihaš,
si v povezavi z njo, ali njim,
vprašanje je le,
če niso tvoje misli vsakokrat drugje,
kot pa tam, kjer je tvoje srce. :)
lep pozdrav
---
stojči
Spomin je ostal
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 18. januar 2005 @ 14:45 CET
duša je ostala, plemenita in lepa, duhovno bogata, čuteča in sili k samoopazovanju, k introspekciji. Srce ne more tiktakati brez žive besede, brez duše in duša ostaja najpopolnejši computer za komunikacijo s človekom. V njej je toplina, družabnost in se zavzema za srečo. S težiščem v sebi se intimno spravlja sama s seboj in se pripravlja, da bo uživala notranjo srečo kot kvaliteto, ker se ji želje odpirajo v neskončnost. Vsaka enostranost v duši je nepravilna, neživljenjska, ruši ravnovesje in je škodljiva. Duša ima vse vrednote, ves svet okoli sebe in je usodno nagnjena na čustveno stran, na razpolago ima svet, naravo in ljudi da svojo lastno eksistenco lahko globlje doživlja. Duša je nedeljiva lastnost s človeškim fizičnim bitjem, spoznava in vodi jo lahko samo človekov duh z močjo enovite duhovne sile in razuma. Moja eksistenca ni moje imetje, ni n.pr. moj moški, temveč to sem jaz sama, moja bit sama, le v njej lahko doživljam tudi smisel in srečo svojega življenja, vse kar je zunaj moje biti je le neuspešen lov. Kar je ostalo kot spomin recimo Bogu hvala, da si nas s tem obdaril. Kar še bo, je pa stvar na meni, da to uresničim. Nobena stvar v življenju pa ni toliko pomembna, da bi se lahko človek kompenziral v vseh svojih potrebah s to stvarjo ali človekom. Najslabše je, ko imamo vse in ko nič ne pogrešamo. Če smo pogrešali pozornost, nismo imeli nič. Iskati srečo zunaj sebe pomeni odtujitev od samega sebe, od smisla življenja. Samo nekaj biti znotraj sebe daje smisel življenju. Če hrepenimo in si nekaj želimo, imamo vse.
Lep pozdrav tebi draga prijateljica Titanic od
Tatjane
Spomin je ostal
Prispeval/a: titanic dne torek, 18. januar 2005 @ 16:00 CET
Najprej naj razložim nastanek pesmi. To ni realnost, vem in to ni nekaj kar obstaja. To so trenutni občutki, ki so prišli, sem jih ujela in se nekoliko ustrašila, da je to sploh mogoče. Vendar, kaj je mogoče?! Vse je mogoče in ker to vem, sem zapisala, čeprav besede nimajo tistega pomena, ki jih opisujejo. So le na nenavaden način izraženi občutki, ki sem jih ujela "nekje vmes".
Seveda, Stojči, misli so tiste, ki so zbežale nekam po svoje, stran od srca. Igra misli, ki sem si jo privoščila je bila to, a dobro, da se zavedam.
Kot Tatjana pravi, je najslabše takrat, ko imamo vse in ko nič ne pogrešamo. V materialnem svetu je skoraj nemogoče, ker tak človek pade v obup. v duhovnem pa mislim, da je mogoče, da s poglabljanjem v sebe in v doživljanju svoje sreče in polnosti imamo vse, saj se čutimo spojeni s celoto.
Ko smo v miru ne hrepenimo po ničemer. Že imamo vse. To pa se lahko zavemo takrat, ko nas zanese, kot je mene, da znam ločiti kako je tudi, ko sem na drugi strani reke.
Pozdrav obema draga moja prijatelja od Titanic