NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 25-apr
  • Tadej Toš: ABRAhmm

  • petek 26-apr
  • VegaFriday v Mariboru

  • sobota 27-apr
  • Začetek sezone na parkovni modelni železnici

  • torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • sreda 01-maj
  • Med naravo in kulturo

  • petek 03-maj
  • Človek in čas

  • nedelja 05-maj
  • Razstava Interspace

  • sreda 08-maj
  • Razširjeni vid

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Grad Školj in zgodba o Ani - III. del   
    ponedeljek, 24. januar 2005 @ 06:01 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Mimo sta že dva meseca. Četudi je turška konjenica oddirjala na ropanje po drugih vaseh, se še vedno lahko vrne. Ana je razmišljala kaj naj naredi. Morda se je njen ljubi Bartolomej rešil na drugi breg reke Reke, morda je postal vojni ujetnik in so ga Turki odgnali v sužnost, morda so ga krvoločno ubili, ji je rojilo po glavi.

    "Moj Bog, kaj naj naredim?" je Ana govorila sama s seboj. Stala je na skali in zrla v reko, ki je zrcalila njeno podobo, a se ni več spoznala. Bila je le še bleda senca tiste Ane, ki je bila prej. To ni bila več ona. Stisnilo jo je pri srcu. Le kaj vse bi dala za košček kruha, za kos toplejšega oblačila, za košček preproste kmečke strehe nad glavo in malo miru pri duši. Ni ji bilo mar, če bo odslej oblečena v preproste kmečke cunje, samo da si reši življenje.

    "Prokleti Turki, saj njihov handžar prinaša le kri, sužnost, strahote in smrt", si je govorila. Česar niso mogli storiti kralji, vojvode in knezi, naj bi sedaj storil ubogi prestrašen človek, neoborožen kmet, kmetica ali nemočen otrok.

    "Zahvaljen bodi Jezus, da sem ostala pri življenju, vendar kaj me še čaka?" Molila je in kar naprej molila. Mislila si je kam bo odšla, pri kom bo živela, če so vse na gradu Turki pobili.



    Ano so navdajale pretresljive misli. Vse se je v njej podiralo, bila je turobnega razpoloženja, obupana. Ni mogla zbrati zadostne moči, da bi te dvome, muke in praznino dnevov in noči prenašala. Zastran velikega razburjenja in pričakovanja se je bedna in vročična od norega trpinčenja ponoči zbujala in videvala privide, veliko belih sveč je videvala in ko je zapihal južni veter, je sveče ugasnil in zbudila se je. Včasih je v sanjah sledila klicu, vendar klic je bil oddaljen, osamljen in nerazumljen, ni mu mogla slediti in se mu približati, saj ni vedela od kod prihaja. Želela si je obhoditi grad in se sama na svoje oči prepričati kaj se dogaja. Najfinejše in najpopolnejše je bilo njeno prisluškovanje in občutenje šumov, ko je že skoraj v nekakšni halucinaciji slišala Bartolomejeve korake. Prikazoval se ji je v sončni svetlobi med belimi ledeniki in tedaj so se ji zasvetile solze veselja v očeh in takšni prividi so ji vsakič prinašali razočaranje ter zle težnje in nagibe.

    Vrgla se bo v reko Reko in naj jo vode odnesejo tja do Devina. Naj jo morje odnese tja do tiste skale ob vznožju ruševin starega gradu nad morjem, do bele skale, do okamenele ženske. Tja do Bele dame, njene matere, ki jo je ljubosumni in maščevalni plemič porinil v morje. Tja naj jo tok vode odnese, kjer se mati vsako noč vrača med ruševine starega gradu in jo išče. Vedno jo je iskala in se sklanjala nad zibelko svoje hčerke Ane, uboge sirote in se nato vsako noč vračala v skalo, ki sloni navpično nad morjem.

    Kje so pogumni plemiči, da bi jo rešili, kje je njen ljubi Bartolomej, da ga ni, kje je Bog, kje je njen angel varuh? Nešteto vprašanj si je postavljala, a nobenega odgovora ni bilo od nikjer. Samo tišina jo je je obkrožala in le šumenje reke jo je spodbujalo in navdajalo z rahlim upanjem na odrešitev.

    "Oh, angel je tukaj pri meni, me varuje, sicer bi me Turki našli", je vzdihnila. "Da, angel skrbi zame. Me hrani s koreninicami in me na svojih perutih nosi k reki, da se odžejam in da me Turki niso opazili. Ne, delam ti krivice angel moj, čutim, da si tu. Ostani pri meni", je govorila sama sebi.

    Pogled ji je vsak trenutek zdrknil v globel prepada. Gledala je tja, če se kaj premika. Le nemirne vode so se vrtinčile. Jutra so ji ustvarjala zarje sijaj in nemirno hrepenenje po odrešitvi jo je priklepalo s silnimi vezmi na njeno ljubezen in jo v mislih vodilo skoz zgodbo slasti, čakanja in trpljenja, ko se je zjutraj v travi in listju zbujala iz nemirnega spanca. Zagledala je gozd, cvetlice in jutranja rosa jo je osvežila. Vdano je čakala in prenašala samoto, poganjalo jo je le še upanje. Vedrina narave, ki jo je obdajala in obdarjala s hrepenenjem, ji mora pomagati, da se reši iz te hude preizkušnje. Saj tudi narava živi enako življenje kot ga živi Ana. In če narava preživi, bo tudi Ana. Tako je modrovala.

    Spomnila se je kako je hodila na lov in kako je jezdila na urnih konjih po hosti in okolici, kako se je ob popoldnevih in zimskih večerih predajala najrazličnejšim družabnim igram, kako so padale kocke na različne igre in kako so se premikale figure na ploščah, ko je igrala mlin, damo in podobno. Spomin jo je zanesel v tiste popoldneve in večere, ko so nekatere starejše plemkinje napovedovale srečo iz kart in kavine usedline, vendar nobena ni napovedala prihoda sovražnikov in turškega vpada. Govorile so le o porokah, zavezništvih med plemenitimi rodbinami in drugih dogodkih, ki so razveseljevali ali sprli plemstvo med seboj.

    Mislila je na tiste trenutke grajskega razkošja, ko so plemkinje na večernih zabavah razkazovale svoje bogate, z zlatimi in srebrnimi nitkami ter poldragimi kamni okrašaene obleke in kako pomembno vlogo je imela glasba in ples v družabnem življenju plemičev in kako so se svetili diademi v laseh plesočih lepotic. Bartolomej pa ni mogel biti navzoč na takih zabavah, ker je bil nižjega stanu in zato je vedno trpela, ko se je morala po nekem ustaljenem grajskem redu udeleževati zabav. Vse to razkošje je bilo zares nepomembno spričo življenja, ki je edina prava vrednota. Tako je Ana razmišljala in se s spomini vračala v preteklost.

    Ana se je spomnila tudi svojih otroških let na Devinskem gradu in kako je ta grad drugače urejen z braniki kot je grad Školj, kjer so Turki imeli lažje delo pri zasedbi trdnjave. V mislih se je vračala v Devin in pomislila na staro rimsko obzidje, na stolp razdeljen v več nadstropij, ki je služil kot ječa, v kateri je bila zaprta tudi njena draga mati. Spomin in tragična usoda njene matere sta jo stisnila pri srcu. To je bila za Ano tako huda bolečina, ki jo ni mogla nikoli prenesti. Razveselila jo je le misel na pogled iz grajskih oken: vrtoglav pogled navpično na skalovje, v katerem biva duh njene matere, ki se ne more spraviti s svojo žalostno usodo. Zapustila je svojo hčerko, ko jo je najbolj potrebovala. Strmela je v morsko gladino, kjer drsijo majhne ladijce in čolni kot galebja peresa po vodi, v kateri se odslikavajo njeni spomini.

    Tema, megla in brezupen mrak noči sta Ani lezla v kosti. Ogrevala jo je le še misel na njeno ljubezen. Poletni dan se je spremenil v divjo nevihto in deževna ploha je Ano premočila do kože. Grm robidnic je čez noč počrnel in nahranil lačno Ano. Tudi šipek je pordečel in dobrodošel, da se je vsaj malo nasitila. Ni imel več belih cvetov, temveč rdeče drobne sadeže prijetnega okusa, ki jih ceni kot bogato in čudovito darilo narave. Sončni žarki, ki so vžgali jutro in svetloba so delovali nanjo tako čudovito, da tistih nekaj ur dnevne toplote ublaži vse premraženje temačih noči, ko je ležala odkrita na travi in listju. Tedaj si Ana pretegne svoje otrple ude in si z upanjem pomiri dušo, da le morda ni vse izgubljeno in da bo morda kmalu prišla njena odrešitev. Njena treznost se je okrepila in je ostajala neomajna, srce ji je krvavelo, vendar se je morala truditi, da je zbrala pogum.

    Zamišljala si je, da ima pred seboj svojo težko leseno masivno mizo. Vzela je gosje pero, ga namočila v črnilniku in v mislih napisala Bartolomeju pismo:

    Dragi moj, ljubljeni Bartolomej,

    rada te imam, ljubim te, manjkaš mi, zaman te čakam. Nocoj si mi v sanjah potrkal na vrata in jaz sem ti odprla. Objemala sva se pozno v noč in ti si me ljubil kot še nikoli. Predajala sva se drug drugemu v nežni ljubezni. Oh, kako lepe sanje! Koliko želja gori v meni. Pridi ljubi moj, reši me iz tega pekla negotovosti, nočem umreti, imam tebe. Vrni se! Vidim te, da prihajaš, nihče ti ni ničesar žalega storil, k meni se približuješ z držo ponosnega in pokončnega moža, da me objameš in poljubiš ter odpelješ nekam daleč od tu, daleč od tega gradu, kjer bova lahko živela skupaj srečna. Ljubim te

    tvoja Ana

    V Aninih očeh se zaiskri solza sreče. Nato je velik praprotni list vrgla v prepad in veter je odnesel njeno pismo na gladino reke. Nato je list nekaj časa trepetal, voda ga je nosila naprej, dokler ga ni pogoltnil tolmun.

    Minila sta dva meseca in nekaj dni. Ana je razmišljala kaj naj naredi. Tej agoniji mora narediti konec. Bila pa je še vedno vsa prestrašena, saj je vedela, da če jo Turki ujamejo, da jo odpeljajo v suženjstvo. Če se jim bo upirala jo lahko tudi ubijejo. Za ceno življenja je zbrala ves pogum, ki ga je premogla in se je spustila v podzemni rov, da se na gradu sama prepriča kaj se je dogodilo in da najde njenega Bartolomeja. Razmišljala je tudi, da je morda ranjen in da si ne more pomagati ter da potrebuje njeno pomoč.
    Upanje in brezup ter hrepenenje po njem so jo gnali naprej.

    Ob koncu podzemnega rova je poslušala, vendar ni bilo slišati nobenega glasu. Na grajskem dvorišču ni bilo nikogar. Ne človeka, ne živali, nobene žive duše. Vladala je grobna tišina. Notranjost gradu je bila popolnoma izropana in strahoten nered je vladal povsod.

    Pogledala je skozi grajsko okno in zagledala staro ženico, ki s srpom žanje travo. Ana steče tja in jo vsa otrpla vprašujoče gleda. Ženici je zastal dih in prestrašeni Ani pove, da so v gradu Turki pobili vse stražarje in vojake ter vse tiste, ki niso uspeli pobegniti v gozd ali skočiti v reko Reko in si tako rešiti življenje.

    Ana je zagledala pred gradom kup sveže zemlje. Žalostna ženica ji pove, da je tam pokopan tudi njen sin Bartolomej, ki so ga Turki ob napadu z mečem obglavili.

    Ana se zgrudi od bolečine na tla in na ves glas zavpije: "Kaj si Bog, naredil iz moje ljubezni?" Tedaj se pred njenimi očmi dvigne iz sveže zrahljane zemlje bleščeča postava njenega ljubljenega Bartolomeja, vsa ožarjena od sončne svetlobe. Gledal jo je ljubeče v oči in na široko odprl svoje srce in prevzel nase vso Anino bolečino. Ana je položila vso svojo bolest v njegovo odprto rano, nato je njegova podoba izginila.

    Iz kupa sveže zemlje je zrasel bršljan in se zapletel v goste vrhove grajskih dreves in obrasel je vse grajsko obzidje. Ani je položil v naročje svoje zelene liste in močne korenine, ki so pognale iz Bartolomejevega groba, bodo spominjale na Anino in Bartolomejevo ljubezen na veke v veke.

    Ana je odšla s staro ženico v bližnjo vas in tam rodila Bartolomejevega sina. Živela je preprosto kmečko življenje, odmaknjena od spominov na grad in vse njene bridke izkušnje. Bršljan je rasel in se razbohotil po grajskem obzidju. Ta bršljan z močnimi koreninami in debli večno zeleni v obliki srca in raste po grajskem obzidju še danes.

    Oglejte si ga!

    (se nadaljuje prihodnji ponedeljek.....)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20050107192701404

    No trackback comments for this entry.
    Grad Školj in zgodba o Ani - III. del | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Grad Školj in zgodba o Ani - III. del

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. januar 2005 @ 07:18 CET
    Dragi bravci,

    zgodba o gradu Školj in Ani se nadaljuje...

    Lep pozdrav

    Tatjana


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,42 seconds