Stekleni angeli, razpršeni v okruških sveta,
razglašeni z mnogimi nesmisli
moralnega šibanja, polzenja in padanja,
rotim vas!
S steklenimi črepinjami v svojih prsih,
z dvignjenimi rokami
vstopam v stisko prehoda
z izrazom večne človeške bolečnosti.
Vstopam v tretje tisočletje
v želji po spoznanju neskončnega,
v želji po popolnosti in posvečenosti,
v želji po brezmejni ljubezni.

Pred odhodom na dolgo pot
sem obula svoje razdrsane copate,
da bom udobno hodila
skoz razmajane čeljusti ljudi
in njihovo lovorikovo duhovno vezivo,
med sencami zlatolasja in mračnih dvomov,
skoz križpotje zatohle teme tega sveta.



Z jermeni so žvižgali nad mojim hrbtom
in me obkrožali s svojim ekscentričnim krogom.
Hodila sem skoz labirinte dvomljive ljubezni.
Hoteli so me zadržati v brezciljnem obilju moči.
Prostovoljno sem ostajala še malo tam med njimi.

In ko dvignem oči in jih gledam v obraz
in ko voham njihove neprezračene pazduhe,
ko jim pogledam njihve zdrsane komolce
in ko otipam njihove radovedne vratove,
posejane s poldragimi kamni
in prisluškujem njihovim pogovorom,
me zakrijejo na odru življenja z rdečo zaveso
in mi s svojimi nemirnimi mišicami
v njihovem tilniku odmerjajo položaj
in mi namigujejo s čem se moram sprijazniti.

Tedaj mi s kazalcem pokažejo ozko luknjo,
skoz katero lahko skobacam svoj duh
in kje je meja, do katere lahko razgaljam svoj dvom
v človeški kreposti in kje se moram ukloniti,
kje moram zadušiti in zajeziti misli v sebi.

Razočarani mi odmikajo roko,
ko jih hočem pozdraviti, in jaz jih razumem,
da sem se izneverila nekim njihovim načelom,
da sem v skladu s svojimi najglobljimi potrebami
zatajila tisto povprečnost, ki so mi jo odmerili,
ko jih utelešenost resnice v besedi vznemirja.

Namenili so padec rasti krošnji drevesa,
da ne bi dosegalo in zaznalo svetlobo neba,
zaslišalo božji odmev iz daljave
in čutilo kozmično luč,
ki prihaja v nov čas tretjega tisočletja.
Čas neizogibne dolžnosti.

Vezana sem na stike z notranjo razpetostjo srca,
na ločevanje dobrega in zla.
Vse kar še lahko počnem in delam
je iskanje in vnašanje več duše življenju.
Kdor hoče iztisniti iz sebe ves znoj,
naj se mi pridruži, da znova vzkali in obrodi
seme vere in večne ljubezni
s podiranjem mej in pregrad zaostalega duha.

Ne želim živeti kot postarana stvar
pod masko, ki mi nudi udobno pribežališče
in mi pomaga s količinskimi razlagami
sprejemati življenje. Odkrivati želim večno resnico!
Biti hočem del tega sveta, ki mu pripadam
in vedeti kako sem. Tisočletje je pred mano.
Tisočletje, v katerem je zaznamovana duša,
ki danes uhaja za mračne zidove ulic.
Ulice potrebujejo sonce, veliko orjaško sonce.