Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal.
Zvezde so ji deževale nad glavo
in v vetrni sapi se je pozibavalo vejevje.
Ob njenem ušesu je stal visok zvonik.
Zdramila se je, ko je odbila polnoč.
On je zastrmel v njene ljubke odprte oči.
Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal
in ji rekel: "Nobena nesreča ni biti ljubljen".

Pod jablano je legla v mokro travo
in z vprašujočimi očmi je gledala razprto nebo.
Zvezde so ji deževale nad glavo solzice
Svetega Lovrenca pribliske v zaljubljene oči.
Tedaj vejo v razcvetju jablane veter odlomi
in v najlepših zvezdnih trenutkih pade na oba.
Ona tedaj reče: "Nobena sreča ni biti ljubljen,
če te od ljubezni glava tako zaboli."

...o0o...