|  Nalezla sem se čudne bolezni:
sejanja ajde, ki ne izgublja barve
sneženja v cvetenju dolge njihve
in žetve snopov v prahu.
Vsak dan zacveti ajda v meni.
Vsak dan dam nekaj ajdove pogače.
Vsak dan odložim s sebe nekaj prahu.
Vsak dan odrežem kos sebe,
da me lačni použijejo.
Na telo imam pritrjen nož,
da režem sebe na koščke ljubezni,
odmerjeno po urah in dnevih.
Včasih gre nož skozme.
Tedaj boli in zatrepetam.
Reže me po plasteh svetlobe,
zložene v meni.
Slačim se magmo,
oblečena v belo oblačilo.
Prišla sem, da odidem
......... na obroke,
da oddam zadnji obrok
v dovršenosti spolnitve.
Na stopalih Njegovih sledi,
zapuščam sebe
........ na obroke.
...o0o..
|
NE ZAMUDITE
Na obroke
Prispeval/a: stojči dne sobota, 11. december 2004 @ 10:42 CET
Draga Tatjana,
Lepa pesem z globolkim sporočilom,
Vsi smo tu, da se naučimo sleči,
magmo s sebe,
pa ne pred drugimi,
ampak sami pred sabo,
da spoznamo,
da smo seme in sad sad ljubezni,
ki sprejema in daje,
skozi dih seje in žanje,
svoje lepe misli, dejanja in besede. :)
lep pozdrav.
---
stojči