Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

Kot je znano v našem evrpskem prostoru ostajajo zgodbe o gralu pri Keltih. Znano je, da Kelti niso imeli države, ampak le kulturno skupnost, ki jo je povezovala skupna duhovna rast, ki je prihajala od njihovih duhovnikov druidov in so to spodbudo bardi v pripovedih in pesmih posredovali ljudstvu.

Znano je, da so tudi druidi čakali na odrešenika, ki ga bo rodila devica in se bo spustil v brezno pekla ter ga premagal. Čakali so na Kristusa. Še posebno v čisti obliki se je mitologija keltov ohranila na Irskem, pa tudi v Welsu. V obredih ali ritualih je bil gral posvečen kotel. Govori se o dveh kotlih: kotlu ponovnega rojstva in kotlu obilja. O kotlu ponovnega rojstva je rečeno, da bo v boju padli junak ponovno vstal od mrtvih. Za tistega, ki pa ni junak, pa je kotel prazen.

Ceridwen je keltska mati bogov. V njenem kotlu je baje vrela tekočina ponovnega rojstva ali spremenjene podobe. V primeru, da je zmedeni fant poskusil kaplje, ki so brizgale iz njega, je razumel vse skrivnosti. Tako se je po mnogih spremembah lastne podobe ponovno rodil kot druid in bard Taliesen, ki je bil najprej učenec Merlina, pozneje pa si je tudi sam pridobil ime Merlin. Ime "Taliesin" pomeni čelo, ki sije. Kotel ali kelih je ženski princip. Moški analogni del ali princip je meč ali sulica.

In tukaj je še en močan simbol, križ. Iz povezave vzhodnega krščanstva in druidske modrosti je tako nastal keltski križ, visoki križ. V nasprotju z rimskokatoliškim križem, ki v bistvu predstavlja fizično telo, je sama simbolika tega keltskega križa duhovne narave. To nam nedvoumno kaže na to sončni obroč. Namreč, na sredini križa je pogosto sončno kolo ali sončni vrtinec in drug v drugega prepleteno znamenje troenosti.

Sam pokončen križ je kot vemo tudi simbol za človeka, ki stoji z iztegnjenimi rokami in nogami trdno na tleh. V samem središču dveh prečk, v srcu, je sončno kolo, glava in srce, ki sta obžarjena z duhom; ki je podoba človeka, katerega Božanski duh prenovi. Iz same povezave z vzhodnimi smermi grala in gralsko druidsko tradicijo Keltov ja nastalo najprej keltsko krščanstvo in pozneje viteštvo okrog legendarnega kralja Arturja.

Merlin, ki je v misterijah druidov duvonik - posvečenec, je poznal razvoj dogodkov v prihodnosti. Na gradu Tintagel v Cornwallu, v jugovzhodni Angliji, je baje z uporabo magije pripravil pogoje, da se je Artur lahko rodil v ta svet. Tako se je Merlin dogovoril z Uther Pedragon, naj mladi princ raste na varnem kraju. Ko je umrl Arturjev oče, ni prišlo so soglasja glede njegovega naslednika, nihče pa tudi ni vedel, da ima kralj sina. Tako je problem nastopil.

Na Božični večer se je na mestnem trgu pojavil kamen, v katerem je tičal legendarni meč. Na meču je bilo z ognjenimi črkami napisano, da bo postal kralj Anglije tisti, ki bo lahko izvlekel meč iz kamna. To ni uspelo nikomur. Ko pa je Artur mnogo let kasneje našel meč, ga je brez težave izvlekel. To je bilo znamenje njegovega izvora in njegove poklicanosti. Sam Merlin je pripravil načrt za celo legendo, je postal njegov tesni svetovalec. In prav zaradi Merlinovega svetovanja in Arturjevega poguma je v deželi zavladal mir.

Sam Merlin je Arturja navdihnil z idejo, naj ustanovi okroglo mizo, bratstvo izbranih vitezov. Priskrbel mu je tudi magični meč "ekskalibur", ki mu ga je poklonila gospa z morja za podporo dobri stvari. Tisti, ki ga nosi, postane nepremagljiv, zaradi nožnice pa tudi neranljiv. Ljudstvo pa ni hotelo le kralja, ki zmaguje, ampak je želelo tudi, da se kralj poroči. Žena Guinever, ki jo je izbral, pa je prinesla okrogli mizi nesrečo. Posebno obremenilno je na slogo vplivalo njeno ljubezensko razmerje z Arturjevim najboljšim prijateljem, vitezom Lancelotom.

Artur pa se ni odzval ljubosumno, sovražno in maščevalno, ampak z razumevanjem. Poleg tega pa mu je težave povzročala tudi njegova polsestra Morgane le Faye. Zapeljala ga je, ne da bi vedel za njuno sorodstvo in z njim imela sina Mordreda, velikega nasprotnika kralja Arturja. Izprijena in premetena Morgane je poskusila spodnesti okroglo mizo, vendar ji je to zaradi visoke morale vitezov spodletelo.. Zlasti pri najčistejšem vitezu Galahadu, ni ničesar dosegla.

Ko je Merlin pripeljal Galahada k okrogli mizi, se je vsedel na 13 "nevarno mesto". Na naslonjalu njegovega stola se je tedaj zasvetilo njegovo ime. On je bil tisti, ki so ga dolgo pričakovali. Istočasno se je pojavil gral, ki so ga nosili angeli, krožniki pred vitezi pa so se napolnili z najboljšimi jedmi. Nad tem dogodkom so bili vitezi tako očarani, da so ga, potem ko je gral izginil, vsi šli iskati. Ko jih je zapustil vitez Camelot, je Gawain dejal Arturju: "Sedaj se moraš spreobrniti, kajti ti nisi eden od nas."
Tudi Merlin ni spadal poleg. Svojo nalogo je izpolnil in se je umaknil od okrogle mize.

Za Arturja je neizogibno prišlo do zadnjega boja s sinom Mordredom. Njegovi svetovalci so pogledali zvezde in mu odsvetovali, da bi naslednji dan zapustil svoj šotor, ker mu je grozila nevarnost. Kajti ponoči se je kralju sanjalo naslednje: Videl se je na kolesu usode, ki ga je obračala boginja Fortuna. Enkrat je bil zgoraj kot kralj, drugič spet spodaj kot berač. Spoznal se neminljivo zakonitost o poteku inkarnacij. Ozrl se je nazaj na svoje življenje in odkril ralativnost vsega prizadevanja za dobroto in popolnost v tem svetu.

S temi spoznanji je šel naslednji dan na bojišče in se pripravil na boj s svojim sinom. Drug drugemu sta zadala smrtne rane. Mordred je umrl, Arturja pa je njegov prijatelj Bedivere odnesel do bližnjega morja. Tam sta oba vrnila meč "excalibur" gospodarici morja. Pojavil se je čoln z devetimi ženami. Vzele so Arturja s seboj na stekleni otok, Avalon, da bi ga pozdravile in bi se, ko bo čas, spet pojavil. Artur edini kralj preteklosti in prihodnosti.

Tako se je iskanje grala nadaljevalo. Čeprav so mnogi vitezi pri tem izgubili življenje in zašli, pa so ga trije vitezi našli: vitez Bors, vitez Parsifal in vitez Galahad. Vendar se mu je lahko približal le eden od njih: vitez Galahad. Pripoved pravi: Potem je izginil s tega sveta.

V tej lepi zgodbi vidimo veliko plemenitosti in poguma, veliko tragike, pa tudi polno čudežev. Tako kot jo pripovedujejo, ugaja predvsem zemeljskemu delu naše duše, ki pravi" Ja to so bili res junaki! Artur, Lancelot, Galahad. Ko bi jih imeli danes. Vendar je poante v tem, da so junaki vedno drugi. Potem se obrnemo okrog in naše življenje gre naprej. Jesti, piti, spati. Mogoče preživimo svoj dopust tako, da potujemo v kraje, kjer so nastali miti. In se gremo duhovne turiste.

Tako gledano, bi bila propoved le zgodba za kratek čas. Toda temu ni tako! Ta mit vsebuje sporočilo, ki odzvanja iz te zgodbe. To je v resnici življenjska zgodba vsakega izmed nas ljudi, vtisnjena so vsa dejstva našega iskanja, naših idealov, naše malodušnosti, naših odkritij in naših razočaranj. Kaj smo iskali? Kaj iščemo v tem času hitrih strojev in umetnih snovi? Celotna naša dejavnost ni pravzaprav nič drugačna kot dejavnost vitezov okrogle mize, ki so iskali gral. Nekoga žene visok ideal in hrepenenje, da bi služil drugim soljudem, drugega pa sla po oblasti nad naravo in njeno bitjo.

Vidik iskanja je tako vsakemu človeku drugačen. Vsak izmed nas ljudi ima v sebi kralja Arturja. Pravi kralj ni tiran ali oblastnik, ampak resnični kralj, ki sprejema odgovornost za svoje življenje in življenje drugih. Ljudi ne uporablja za dosego svojih ciljev in jih nikoli ne izkorišča, ampak jim s svojimi sposobnostmi služi. Tako kot vitez: Vitez se ne bori za lastne ugodnosti. So danes še taki vitezi? Vsak izmed nas vendar še ima nekaj vesti, tega notranjega glasu, ki nas spodbuja, da hodimo po pravi poti. Da bi lahko slišali, sta za to potrebna mir in tišina. Če prisluhnemu temu glasu, lahko naš vitez, ki blodi naokoli, spozna svoj pravi cilj, ga odkrije in doseže.

lep pozdrav vsem od
Mirana
http//www.ezoterika.s5.com