dragi Ladislav,
hvala za komentar. Ljubezen do bližnjega ima svoje meje. Sveto pismo pravi: " Svojega bližnjega ljubi, kot samega sebe!" Kajti kdor samega spozna takega, kot ga je ustvaril Stvarnik, spozna tudi svoje soljudi. Zato te Jezusove besede veljajo za vse ljudi in ne le za kristjane. Ljudje se na te revolucionarne besede odzivajo zelo različno. Pisatelj Hermann Hesse je o tem dejal:" Brez ljubezni same po sebi, tudi ljubezen do bližnjega ni mogoča." Oscar Wilde je spoznal: "Vedno odpusti svojim sovražnikom in se ne jezi več nanje." In Mahatma Ghandi je izjavil: " Bog bi raje neletel na lačnega človeka kot na kruh."

Seveda pa mislim na višjo Ljubezen; ki ima vzpodbudo v višji zavesti. In v tem primeru, kar že sam ugotavljaš izvira ljubezen in dobrota iz višjega principa, iz večnega ideala, iz večno razjedajočega spomina na življenje, v katerem je ljubezen do bližnjega samoumevna lastnost. Naj pojasnim.

Ljubezen do bližnjega se ne more razodevati v svetu sovraštva in nasprotij. Zato umrljivega človeka žene navznoter in navzven potreba, da išče neumrljivost, kajti v njej leži izvor resnične ljubezni do bližnjega. Seme bistva neskončnosti, ki je skrito v človeku, človeka vedno bolj nagovarja, da bi slišal ta notranji princip in ga tudi razumel. Vsačih čudna in navdušena reakcija človeka, v kateri ni čutiti notranjega ravnovesja, kljub temu priča o tem principu v vseh ljudeh. Toda pri njih nastaja le popačena podoba resničnosti, ki je globoko v njih.

Večni tok božanske ljubezni se ljudi lahko dotakne v trenutku, ko preneha njihov razumski nadzor. Kliče jih, da spoznajo sebe in svojega bližnjega kot samega sebe. Na tak klic mnogi odgovorijo pozitivno ( to se vidi na Pozitivkah ) Drugi se hočejo vrniti k običajnemu vsakdanjemu življenju, ki pa ga medtem izgubijo. Zvsemi močmi, ki so jim na razpolago, poskušajo obnoviti raj na zemlji. Oba tipa pa tako ravnata iz potrebe po vrnitvi v prvotno, božansko. Dotakne se ju kozmična duhovna sila, ki se v določenih obdobjih poveča, da bi tako osamljenega človeka ponovno soočila z njegovo nalogo in mu omogočila, da bi jo izpolnil na pravi način. Vzrok in vzpodbuda v človeku je Božanski pritisk!

Brez te sile pritiska bi človeštvo voljno hodilo po poti zemeljske narave in za Božjo ne bi niti hrepenelo. Vendar pa se tej pomoči človek upira! Vidiš, to je ta muka človeštva in vlaganje truda, da bi se človek prebudil ter sprejel edino pravo pot. Da bi bilo le drugače! Da bi razumeli ta večni klic v svojem srcu. Da bi današnji človek spoznal, da je poklican, da se vrne. Potem se ne bi več odvračali od svojih soljudi, ampak bi se naučili gledati nanje, kot na svoje bližnje, ki so na isti poti kot on sam. Tako bi zrasla neizmerna ljubezen do bližnjega, ki zagotovo ne bi potrebovala organizacij, amapk bi prihajala od znotraj, iz src vseh tistih, ki bi sebe prepoznali kot izgubljene sinove in si želeli vrniti.
vse dobro od Mirana.

[ Odgovori na to | # ]