|  v meni je beseda..
v meni je moč,
da te premagam in grem proč.
a v srce se je žalost naselila.
tista, ki jo je beseda povzročila.
 človek? si to mar res ti?
si ti? ki žališ ljudi??
v meni je bolečina.
tista, ki jo že poznam..
iz spomina..
grize, nikomur je ne dam.
na svetu nisi sam!
če žališ pojdi stran!
pojdi drugam,
stran!
sprejemaj druge ljudi!
in bodi TI!
bodi človek, kakor drugi
in dovoli drugim, da so TI!
|
NE ZAMUDITE
Bodi TI
Prispeval/a: titanic dne torek, 7. december 2004 @ 08:53 CET
Tvoji verzi me spominjajo na čas, ko sem tudi sam pisala bolečine, ki so bile vedno, ko nisem sprejela situacije take kot je. Seveda je nisem nikoli. Ko ni bilo po moje, je bila bolečina in s tem tudi pesem. Bilo jih je veliko, sedaj pa so shranjene nekje na dnu omare v neprepoznavnem ovitku.
Kako se lepo zavedaš, da je v tebi moč, veš in čutiš jo, a žalosti, ki jo začutiš v srcu se ne moreš upreti. To je navada. Pride čas, ko bo bolečina premočna, da bi si jo še želela, klonila boš pod njo in vse izpustila iz rok. Takrat boš dobila in se še bolj zavedala svoje moči, ki je tudi v srcu, saj srce je v tebi.
Dobimo kar želimo, potem nima več cene. Nekaj časa se igramo s to igračo, se naveličamo in jo zanemarjamo. Ko nam jo vzamejo, nam tudi ni prav, saj je naša. Opla, a res? Mi še kaj pomeni ta igrača? Jo še potrebujem? "Kar naj mi jo vzamejo, kar naj jo imajo, je že prav, še žal jim bo, jaz bom pa žalostna, tako da veš."
Tako nekako potekajo misli in govori v nas samih, saj se sami s seboj bojujemo, čeprav vemo, čeprav čutimo in želimo drugače, a se še vedno prepričujemo, da ne. Kako je to naporno in s časoma tudi dolgočasno. Ampak vseeno bolje, kot sprememba, saj bi izgubili nekaj, nekaj, pa čeprav je to bolečina. Ampak je Naša, naša last in se je oklepamo.
Oprosti Navihana, če sem malo preveč te začutila. Ne jemlji to osebno, to so moji občutki izpred večih let. Danes sem drugje, nisem več tako navezana na bolečine in se spreminjam. Dovolim, da odidejo stvari, katere sem poznala, katere so bile Moje, moja last (a sploh kaj je moje). Zaupam v Boga, da mi bo dal več in boljše, da bom srečnejša in modrejša, če le prostor naredim za nove stvari, katere mi pripravlja.
Pozdravlja te, Titanic
Bodi TI
Prispeval/a: navihana dne torek, 7. december 2004 @ 10:12 CET
Strinjam se s tvojim komentarjem, vendar je mogoče malo ozko usmerjen.. pesem sem namenila eni posebi bolečini, ki me spremlja že vse od rojstva... je pa tako, da nismo vsi enaki med seboj in da ima vsak svoje posebnosti, ki jih drugi ne sprejemajo
in to me boli. Ravno zaradi tega je potem v svetu toliko vojn, nasilja. In jaz nočem, da se izvaja nad mano, ker sem "drugačna". Čeprav kar mi je namenjeno mi pač je.. in morem tudi ja sprejet to kar dobim.
Predvsem mislim, da nihče ne razume mojih pesmi, kakor jih razumem jaz. Pišem, ko čutim, da morem spravit iz sebe nekaj, kar me potem naredi bolj močno, včasih tudi srečno, ker znam. Ampak večkrat pišem občutja in mogoče še nisem dozorela v tem.
Pa vseeno hvala, ker si prebrala. Rada imam, da ljudje v mijih pesmih najdejo nekaj, na kar sploh pomislila nisem, ko sem pisala pesem. :)
navihana
Bodi TI
Prispeval/a: titanic dne torek, 7. december 2004 @ 21:52 CET
vsak je "drugačen". Zakaj misliš, da si ti drugačna kot npr. jaz. Moja duša je taka kot tvoja in še mnogokatera. Drugačni smo, ker nas kruti svet ne razume, pa saj je vseeno. Kaj potem? Pomembno je, da smo sebi zvesti in to je največ. Ko poslušamo dih srca, nam ta govori eno, razum nam govori drugo. Ljudje raje poslušajo razum, zato mi, ki smo ljubeči in ne maramo vojn, vojskovanja, tekmovanja kdo je boljši in samopotrjevanja, se počutimo osamljeni in nerazumljeni. Ampak nas je kar nekaj, to sem spoznala odkar se družim s sebi enakimi tu na Pozitivkah in še ozek krog znancev, ki jih imam, ki nas druži duhovno spoznanje.
Mislim, da te kar razumem, čeprav govoriš, da te ne. Tvoja dušica je tako nežna, da jo je potrebno zaščititi z kovinskim oklepom, da jo grde besede ne bodo prizadele in ranile. Da jo zlobni ljudje, ki jih je mnogo ne bodo poškodovali, da ne bo izgubila zaupanja vase, v ljubezen, v človeka in Boga. Lepe stvari obstajajo, ljubezen obstaja in to v nas.
Nihče ne sme dovoliti, da ga drugi žali. Zamisliti si je možno plašč s katerim se ogrneš, povezneš kapuco čez obraz, oči, usta in ušesa, da te ne bo nič prizadelo. Tako se sama zavarujem pred psihičnimi napadi okolice v kateri živim (v službi). Tam ne morem zbežati, tam ne morem obležati, tam moram delovati - vsaj dokler sem tam.
Pozdravček od duhovne prijateljice, ki ti želi vse lepo, Titanic
Bodi TI
Prispeval/a: navihana dne torek, 7. december 2004 @ 22:13 CET
nisem mislila drugačnosti po duši.. mislila sem zunanjost.. ki je nekateri ne sprejemajo. in to me moti, ker dobim večkrat kako pripombo, pa se sebi sploh ne zdim tako drugačna..
razumeš.. nevem če me.. :) nič ni nemogoče :)
Drugače pa mislim, da nekako skrivam to svojo nežnost v sebi... in mislim da jo tudi bom še naprej. Čustev večkrat ne pokažem, včasih je to dobro, včasih pa ne... Ampak ravno zato je vsak zase edinstven.. vsak zase poseben.. in drug drugega se moremo naučit sprejemat. to je bil tudi namen te pesmi :)
Sicer pa sem zaupanje vase že večkrat izgubila, pa ne samo vase. Ampak življenje gre naprej in pravijo, da se vse zgodi z razlogom. :))
navihana
Bodi TI
Prispeval/a: titanic dne torek, 7. december 2004 @ 22:40 CET
Ne upam si čustev pokazati tudi sama, še posebno, ko sem v okolici, ki je napadalna in "drugačna". Pa niti ne, da si ne upam, ampak bolj, da je bolj enostavno, če si nataknem masko, ki je podobna njim, da imam mir.
Ranjenosti pa sploh nisem nikoli želela kazati. Hotela sem biti močna in neranljiva, v srcu pa sem jokala. Ko je prišel čas nisem več zmogla in sem se sesula in pokazala svetu, da ne zmorem več. Snela sem masko, ker ranjena bolj že nisem mogla več biti. Dobila sem zaupanje, da me čuva On in da bo vse o.k. Tako je tudi bilo, nihče me več ni ranil, ker sama nisem dovolila in tudi On ni dovolil in me varoval.
Tistim, ki so drugačni od mene (v pogledu in srcu) to sploh ne govorim in sem raje tiho, pa si svoje mislim. Smilijo sem mi, po drugi strani pa sem hvaležna, da vidim kje sem jaz, da sem šla že po tej poti in to doživela. Sedaj sem lahko "drugačna" in si tudi včasih dovolim biti.
Lepo in mirno noč ti želim, Titanic
Bodi TI
Prispeval/a: navihana dne sreda, 8. december 2004 @ 19:52 CET
vse se zgodi z razlogom... in verjetno je prav, da sva taki:)