Sem se že kdaj vprašala: zakaj včasih lahko naredim vse kar si zamislim in še več ter se počutim izpolnjeno in zadovoljno, včasih pa ne morem narediti niti polovice zastavljenega plana ker me vedno nekaj zmoti, nekaj pride vmes, se pokvari ali kako drugače "nekaj" zavira moje delo.

Dan, ko nisem v stiku z Bogom in ne dovolim, da bi se zgodila njegova volja, (takih dni je vedno manj, včasih so bili pa precej pogosti) čeprav vse kaže na to, se niti ne vprašam, kako to. Bil pa je dan, ko se mi je misel utrnila zvečer, ko sem pozno legla k počitku, ja , nisem si vzela čas za molitev, premišljevanje, meditacijo. Ko mi je šlo dobro od rok, sem hotela še več in več, pa se je začelo zatikati. Kot bi rinila z glavo skozi zid, sem šla in vztrajala naprej. Nisem pomislila, da bi imela več časa in bila pri delu bolj uspešna, če bi si vzela nekaj minut počitka, da se pogledam vase, pogovorim z Bogom, se mu zahvalim za tisto, kar imam in potem nadaljujem naprej svoje delo.



Nisem se vprašala, da morda danes ni pravi čas za stvari, ki jih hočem narediti "sedaj takoj". Ogromno znakov sem dobila, naj opustim dejanje, pa nisem prepoznala njihovega pomena. Včasih sta dovolj že eden ali dva signalčka in vem, kot bi jih prepoznala, včasih pa se še vedno pojavi kakšen tak dan, trenutek, ko popolnoma pozabim, zaspim in grem naprej svojo pot ne glede na to, kako se odvija. Prepričana sem, da je prav, čeprav se kaže, da ni.

Če se mi zgodi tak dan, seveda, saj nisem popolna, vem, zato se zgodi, da se spomnim in dan, ko je minil ni bil neuspešen ampak prepoznam opomin, da le ne gre vse gladko, kot si zamišljam in da je tu še božja volja, ki je takrat drugačna od moje. Potem se zahvalim za tako izkušnjo, da lahko prepoznam Boga v vsaki stvari in situaciji, ki me vodi po življenjski poti ali pa tudi odvrača od stvari, ki bi bile za mene neprimerne ali morda celo škodljive. Sama pa lahko živim lahkotno, če se le pravi čas spomnim na božjo prisotnost, ne pa, da mislim, da moram vse delati sama in obenem trpeti in naporno živeti.