Sedela je in gledala v prazno.
Z mislimi je tiskala novo stran življenja.
Zdrsele so roke po zrak,
Kot da lovi pisanega metulja.
Zasmejale so se njene oči.
Trpko so ustnice počrnele.
In bila je tako lepa.

V sivi obleki brez madeža,
V tišini, ki je ni mogoce slišati,
So pele pesem in se igrale
Bežeče šivanke spomina.

Nanje je nabadala padajoče lističe uvele vrtnice.
Njihova nežnost jo je spomnila na izgubljen materin poljub
V beli koverti, ki ni nikoli prispela.


Med bodeče igle pa se je ujela
Sapica, sapa, vihar.
Bil je lep moški,
Takih ni videla več nikdar.

Spet se je vrnil, prišel in odšel.
Je bil kdaj ali tako samo se ji zdi?
V postelji beli, kjer sama sedi,
Ni več nikogar,
Tudi nje ni.