NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 07-dec
  • Plečnikova Lectarija

  • četrtek 08-dec
  • Predstavitev knjige Biblija ljubezni 1.

  • petek 09-dec
  • Igra svetlobe in sence

  • sobota 10-dec
  • Praznično dogajanje v Ljubljani

  • nedelja 11-dec
  • Hrestač

  • ponedeljek 12-dec
  • Ženske premikajo gore

  • sreda 14-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • četrtek 15-dec
  • Festival Vilinsko mesto

  • petek 16-dec
  • Kvačkamo

  • nedelja 18-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • torek 20-dec
  • Portreti znanosti

  • petek 23-dec
  • Čarobni gozd

  • nedelja 25-dec
  • Jaslice iz slame

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (1. del)   
    četrtek, 28. oktober 2004 @ 06:41 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    Bernarda Pavko Prava
    V koraku Ljubezni (1. del)


    Pred skoraj štirimi leti mi je oče v nekaj točkah mirno, a odločno izrazil svoje nestrinjanje z nekaterimi mojimi prikazi v knjigi Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem.
    No, zdaj je napisano in tega ni mogoče spremeniti, je končal v očitnem sprejemanju. Pa še..., saj menda ne misliš, da si svetnica?
    ?! Neee...!? sem presenečena potegnila.
    Zamolčala sem mu, da mislim in verjamem, da tudi jaz sem Bog!


    * * * * *

    Ne vem, kako ti, ampak jaz si ne morem predstavljati nastanka zdravih korenin prihodnosti brez čokolade. Korenine (moje) prihodnosti so začetki brezpogojne ljubezni in ta je povezana s čokolado.

    Čokoladno klobaso dobiš z mešanjem:
    0,5 kg enostavnih piškotov
    5 dkg nastrgane čokolade
    3 dcl sladkorja
    dveh jajc
    6 dkg masla
    1 dcl ruma
    skodelice močne kave
    skodelice kokosove moke

    Namesto jajc lahko uporabiš več masla, več čokolade in kave;
    primerno zmes povaljaj v kokosu in daj za nekaj časa v hladilnik.

    * * * * *

    Vaše staro razumevanje ljubezni je zelo omejeno, pa tako se včasih trudite ljubiti!
    Še sanja se vam ne, kaj ljubezen je.

    V novem razumevanju ljubezen presega besede in ni to, kar mislite, da je.
    Ne vključuje pričakovanj in ne dualnosti! Do novega razumevanja ljubezni boste prišli s sprejemanjem svojih nižin in višin, objeli naj bi vse.
    Nova ljubezen bo najprej nastala v vas samih. Noter v vas se rojeva in skrbeli naj bi zanjo kot za otroka. V tebi nastaja. Ljubezen v tvoji notranjosti je razumevanje, na en način je modrost in je občutek. Vsaj zaenkrat nima nič opraviti z drugim človekom.

    Ljubezen zadeva bitje človeka in njegovo dušo.
    In v tem novem razumevanju ljubezni Doma..., Dom končno lahko vstopi.

    angel Tobi via Geoff Hoppe


    * * * * *

    PRECEJ KASNEJE, A SPET V PROCESU

    februar 03

    V vožnji iz Ankarana sem ugotovila, da me je strah. Strah me je napisati knjigo o mojem koraku v božanskost. Zato s pisanjem odlašam; ko že pišem, pa pišem zamotane stavke, ki bodo bralca pošteno utrudili, preden bo prišel do moje in morda do svoje resnice. Poleg tega me je zaradi izkušenj z Marijo Magdaleno strah, da bom s pisanjem svoje resnice (spet) koga prizadela.
    Strah me je pisati svojo resnico. Strah me je napisati knjigo o tem, da tudi ti in jaz sva Bog.

  • prvič zaradi spominov v celicah, ki opominjajo: Spomni se, kaj so hudega delali s teboj, ko si v prejšnjih življenjih zagovarjala, kar si verjela, in
  • drugič, zaradi preprostega dejstva, ki je dvom. Dvom vase, dvom v božanskost v meni - ne zaupam ji še.
    Strani pred tabo so (spet) eno guganje, pa megla in iskanje smeri, voda ki poplavlja jasnost prejšnjega vdiha. Če je Bog tako mahedrav, medel in ulovljiv samo na trenutke, ga pa že ne priznam za svojega, bo rekla vsaka razumna glava. Mar potem živim in pišem v prid Bogu ali proti njemu?
    Poleg tega je tam nekje še ostanek potencialnih obtožb, da zdaj se mi je pa res dokončno zmešalo...

    Strah. Strah čisto novih ravni. Strah pred potrditvijo svojega vodenja in izražanjem svojih občutkov in vedenja. Strah pred svojo resnico. Zato grem na Gerovo delavnico. Po resnico, po podporo, po nova tla pod nogami, po pogum, da napišem knjigo, ki je za napisat.
    V Anapurnah se mi je zdelo, da vem, kdo sem, zdaj pa ni sledu o tem, je čez dobro uro rekla študentka. Na delavnici sem zato, ker ne vem, kdo sem.
    Jaz pa vem, kdo sem, pa me je strah to napisat, sem rekla jaz.
    S temi besedami sem se takoj na začetku delavnice vsa odprla sporočilom Boga via Ger. Ah, ja..., kakšno olajšanje je bil njegov pogled, Svetloba v njem in iz njega, ki je najin skupni imenovalec. Dihala sem, medtem ko sem ga gledala v oči, vse moje celice so se odpirale resnici in v vsakem izdihu sem opuščale svoje omejitve, ostanke dualnosti, svoje stare energije.

    Da je čas za mojo resnico in za moj izraz, je ponavljal Ger. Da se nisem pozdravila brez razloga, da se nisem zaman vrnila od mrtvih, da imam knjigo za napisat, ki bo pomagala tisočem. Da je čas, je ponavljal, to, kar sem pred dnevi napisala za uvod knjige. Čas je! Nič novega ni povedal, a je bila vsaka beseda zame obliž. Vmes pa moje solze in nova globina miru. Ko sem začutila novo stabilnost in spravljenost z vsem v sebi in okrog sebe, je Ger rekel, naj Duh še okrepi in prinese na dan najglobje plasti projekcij drugih ljudi, ki sem jih sprejela. Po dolgem času sem zakričala. In dihala naprej.
    Kakšno olajšanje, en tak glasen in jasen krik resnice moje duše naravnost iz mojega droba ven! Sprostitev brez kazanja s prstom, brez spomina ali očitanja komurkoli, samo staro energijo, ki me je v notranjosti vezala, sem opustila v malo glasnejšem izrazu olajšanja.

    Ni pomembno koga vse, kdaj in čemu je bolečina pod mojih krikom predstavljala!
    Ni pomembno, kdo je bil ljubosumen ali jezen na mojo osebnost ali na mojo Svetlobo!
    Ni pomembno, čigavih pričakovanj nisem izpolnila!
    Ni pomembno, kdo je v odnosu z menoj uveljavljal svojo moč!
    Ni pomembno, kdo se je z menoj primerjal in tekmoval!
    Ni pomembno, koga sem ogrožala do meje njegove take ali drugačne grobosti, ki me je prizadela.
    Ni pomembno, koga izziva moja resnica, kar kaže s svojo kritiko, smešenjem ali zamero!
    Ni pomembno ime človeka ne situacije ne mesta na Zemlji!
    Ni pomembno!

    Milost nove Svetlobe je, da ti ni treba brskati po preteklih čustvenih in mentalnih nižinah. Ker je Čas. Čas je, da preteklost, ki ne hrani tvoje Svetlobe, gre, ne glede na to, kje ali kdo je njen vir. In tudi s samodejnim krikom se odpre zamašek. Ko to izbereš in k sodelovanju pritegneš Boga, ko se nasloniš na svojo božanskost.
    Ne deluje pa, če razlagaš in razlagaš in razlagaš.
    Ne deluje, če bežiš - če se strahovom izogibaš in jih ignoriraš.
    Ne deluje, če se delaš, da bolečine in z njo povezanih strahov v tebi ni.
    Pomaga tudi, če v imenu Duha podoživiš bolečino nasilja in zlorabe nekoga nad teboj in to spustiš. Poudarek je na spuščanju in opuščanju, ne na bolečini. Mojster si, če se znaš samo dotakniti energije in jo spustiti. Nekateri pa na poti v mojstrstvo bolečino podoživljajo in podoživljajo in podoživljajo, včasih tudi tujo, ne samo svojo. Skozi bolečino staršev ali otrok gredo! (Halo?!) Dokler enkrat tega podoživljanja v telesu nimajo dovolj, dokler se ne naučijo energije samo dotakniti in spustiti. Jo predihati in opustiti. Kdo pa še želi trpeti?


    Ljudje podoživljamo in trpimo, dokler ne znamo drugače. To drugače pa izberemo, ko se natrpimo. Preteklost torej z namenom lahko spustiš, ko v podoživljanju (po)trpiš, lahko pa se iste energije samo datakneš, jo začutiš, prevzameš odgovornost zanjo, in izdihneš. Največkrat ti še podrobnosti kdo-koga-in-zakaj ni treba vedeti!
    Bolečin preteklosti nisem kaj dosti podoživljala v telesu - po starem bi temu rekla dobra karma. Preteklost sem iz svojega energijskega polja prvič opuščala na Fosterjevi delavnici v Grčiji pred devetimi leti. Pomagal mi je spustiti ostanke prejšnjih življenj, v katerih sem bila edini očividec in preživeli po pokolu mojega plemena in pa energijske izkušnje večih posilstev.Takrat sem se bila že nekaj let navajena naslanjati na angele in med njegovimi besedami žalostne resnice o nasilju, sem se angelom v solzah in tresenju zahvaljevala, da ta stara energija zapušča mojo sedanjo energijo. S kretnjami rok sem energiji pomagala oditi, solze so bile pa bolj solze milosti in olajšanja kot bolečine in telo se je v preobrazbi, ki je bila zdravljenje zame, samo treslo.
    Travmatično preteklost najbolj milostno lahko spustiš v družbi najvišjih možnih vibracij, angelov, mojstrov in drugih bitij Svetlobe, pri čemer oni za nas držijo - našo Svetlobo, dokler jo ne bomo bivali sami. Tako nam pomagajo višati svojo vibracijo. Ko dihaš te najvišje vibracije, je tudi doživljanje telesa temu primerno. Če takega preobražanja svojih blokad nisi navajen, ti gre pozornost po stari navadi mimogrede na telo in preobrazbo doživljaš v telesu. Podoživljaš bolečino. Pomeni, da boli.

    Proti koncu svojega procesa sem na Gerovi delavnici začutila sprostitev energije v ledvicah. Spomnila sem se znane jasnovidke, ki mi je pred poldrugim desetletjem napovedala, da bom vse življenje imela težave z ledvicami.
    Nimam in ne bom imela težav z ledvicami!
    Ker bom živela izraz Boga, ki sem. Vse dosedanje strahove sem podelala, pa bom še strahove, povezane s priznanjem svoje božanskosti.
    V ledvicah so strahovi ljudi in njihovih prednikov za dosti generacij nazaj in težave z ledvicami imajo ljudje, ki si strahov ne priznajo ali jih ne preobrazijo. Strahovi pred izrazom Boga so vedno zadnji in moji so tukaj odhajali in odšli; preobrazili so se. Delavnico bi lahko po dobri uri zapustila - zakaj sem ostala, se je izkazalo kasneje, čisto na koncu.

    Še kakšno uro sem v svoji sveže priznani in potrjeni novi Svetlobi vibrirala, obenem pa spremljala in z energijo podpirala preobrazbe drugih. Ko so ženske podoživljale svoje zlorabe, se mi je pod nogami znašla v bolečino stisnjena Jana in v njej ostala kar nekaj časa. Mlajša ženska, ki je moja najbolj ženska in nežna duhovna sestra, je pred mojimi nogami dolgo bila in ostajala v svoji bolečini pretekle zlorabe, v izrazu take bolečine, kot jo še nisem doživela.Tako nežnemu ječanju in tako vztrajni, a mili bolečini v tem življenju še blizu nisem prišla, ne v resnici in ne na nobenem odru. V skrčeni in zviti Jani s čelom na tleh ni bilo nobene sile, nobene jeze, ena sam čist, žalosten in boleč Ne! njene duše. Trajalo je, da se je vsa tresoča spravila na noge in potem preobrazbo naprej doživljala stoje. V tem položaju se je dodatno spomnila situacije izpred osmih mesecev, ko sta jo prikrito ljubosumje in zamere dveh žensk na eni delavnici prizadele do te mere, da ji je tu pred nami šlo na bruhanje. Osem mesecev po doživetem šoku se je pred nami tresla z rokama, sklenjenima čez pleksus.


    Janina bolečina me je odprla in mi prinesla novo resnico, tudi spomnila me je.
    Najraje bi stekla pisat o posledicah možne človeške sile, najraje bi prosila Svetlobo v ljudeh, naj nas razsvetli z resnico, kaj ljudje res tu in tam naredimo drug drugemu.
    Najraje bi tekla pismeno prosit Boga, naj vsakega od nas vodi v soočenje s svojo človeškostjo na tak način, da svoje moči ne bomo več projicirali, da bomo nehali delati silo drugim.
    Naj nas vendar že enkrat pripelje v en nežnejši in ljubeznivejši način sobivanja.
    Seveda vem, da je prav vse, kar se danes na Zemlji dogaja, edini način za dosego tega istega, da bomo končno spregledali vsak zase, vsak v svojem času. Verjamem, da je čas za opustitev sile in moči, ki smo jo navajeni, ker ne pripelje nikamor - čas je za soočenje s svojo preteklo močjo, za prevzem odgovornosti, odpuščanje, sprejemanje in opustitev svojih senc. Ampak v tej novi odprtosti sem se želela razširiti, seči ven po novem, energija se mi je dvignila prav iz trebuha navzgor, moja kreativna energija je zaplesala. V istem izdihu sem dobila potrditev, kaj tuja bolečina dela opazovalcem.

    Tuja bolečina človeka zbudi, ga nahrani, oživi, odpre ga in mu da novo možnost odpiranja. Odpiranja njegove lastne energije, ki ima tako ali drugačno kvaliteto. Zato nasilje sploh obstaja, zato so grozljivke - da ljudje čustvujejo, da sploh ostajajo ljudje. Saj človek je (samo) nekdo, ki čustvuje! Grki in Rimljani so imeli svoje igre in odre, mi imamo svojo izraženo ali projicirano grobost in zlorabe. Človek brez čustev je zelo malo podoben človeku. Konec koncev nas zato opazujejo in proučujejo tiste vrste nezemljanov, ki ljudi spravljajo v strah. Z njihovim strahom se hranijo, predvsem pa iščejo načine, kako bi sami do čustev prišli. Lahko da so nezemljani bolj in celo zelo mentalno razviti, nimajo pa - čustev.
    Zakaj bi se drugače od človeka dosti bolj razvite inteligence sploh ukvarjale s človekom?
    Prav zaradi čustev, ki jih same nimajo.


    Čustva so zaklad človeka, ker z njimi ustvarja svojo realnost. Ko se svoje energije zaveda in jo zna sproti preobraziti pa tako lahko ustvarja izbrano realnost. To je pot do nebes na Zemlji za vsakega posameznika. Ko sem se zavedla, da je Jana odprla mene, sem obenem dobila potrditev, kako sem jaz pred dobrim letom dni odprla Zmaga. Zablokiran, nesposoben čustvovanja in z omejenim kreativnim izrazom v času najinega srečanja se je sicer uspešen moški nekaj mesecev odpiral in končno odprl ob moji travmi. Ustrezno svoji zavesti je potem znal odpreti svoja jadra in jih postaviti v izbrano smer. To je (tudi) služenje na Zemlji! Pa če ti potem ob spominu na tistega, ki si mu služil, gre na bruhanje ali ne.

    Ob spominu na človeka mi bo slabo, dokler se ne bom naučila, da ni treba, da mi je slabo. Dokler ne bom znala spustiti drame iz svojega telesa. Dokler v največjo temo drugega ne bom znala vdihniti in izdihniti svoje lastne božanskosti oziroma tujo temo vdihniti vase in jo tako preobraziti.
    To je služenje Zemlji: proučevanje višin svetlobe in globin teme.
    Res služil bo človek, ki se bo po šoku ali preobrazbi znal tudi sam uravnotežiti.
    Ki bo imel ustrezno zavest.
    Ki se bo zavedal Boga, ki tudi on je.
    Ki bo pripravljen svojo božanskost tudi razglasiti.
    Dokler človek te zavesti nima, odgovornost za svojo bolečino prelaga na nekoga drugega, predvsem pa brez potrebe (iz navade) bolečino podoživlja in trpi.


    Da je Jana mojster svetlobe, vedo mojstri v njeni bližini, dosti ljudi to nezavedno čuti in mnogi se božanskosti v njej bojijo. Zato (lahko) reagirajo na način, ki (lahko) zaboli. Ampak človekova bolečina je njegova izbira in iz tega ne velja delati drame. Za primerjanje in tekmovanje, za ljubosumje in za zamere je med ljudmi vedno šlo, za to gre in to bo verjetno še nekaj časa naša prihodnost. Zato je še toliko bolj potrebno služenje na Zemlji. Služenje v smislu spuščanja naših obramb in ustvarjanja svetega prostora za ljudi, ki se v novi realnosti ne znajdejo ali kdaj ne morejo izraziti višjega, boljšega sebe. Samo za to gre. Ljudje niso zlobni ne slabi ne temni - to je to, kar jim mi pripišemo, ko se odločimo, da nas je nekaj prizadelo. V resnici gre za prostor izmenjave daril, za služenje in za učenje.To je milost in tu so blagoslovi, razloga za dramo pa ni, čeprav je na eni strani od dveh navadno bolj boleče. Samo za učenje gre, za učenje preobražanja svoje bolečine, bolečina pa je vedno energija nižje vibracije. Ko si mojster ali bi to rad bil, vibracijo v zavedanju zvišaš oziroma se to učiš delati.

    Ger je na novo se rojevajočo žensko prebujal in oživljal na najbolj ljubezniv način, medtem ko se je njeno fizično telo skozi boleče blokade odpiralo njegovim besedam. Da Jana je najbolj čista, nežna in sočutna ženska, da je zavesten kanal čistega in jasnega Duha, živa ljubezen sama, izraz nebes na Zemlji. Vsa šibka in tresoča je samo strmela v Gerove oči, v vmesnih predahih za njim ponavljala, kar je govoril, in dihala resnico. Potem sem Jano zagledala sklonjeno nad upognjena kolena in z navzgor k Geru dvignjenim solznim obrazom, ko je komaj slišno govorila: Ne maram nalepk! Ne maram, da bi mi rekli zdravilka. Ne maram, da bi me imenovali učiteljica! Samo delala bi rada to...
    Noter v meni je en moj del skočil na noge, da bi glasno rekel:
    Ne! Neee! Ravno za to gre! Razglasiti nam moraš, glasno moraš sebi in svetu razglasiti, da to si! Reci moraš: Tudi jaz sem Bog! Jaz sem zdravilka in učiteljica!!!
    Energija v meni je skakala in iskala svoj izraz, ko sem mirno obsedela in z Jano čutila naprej. Vse to poznam, vse te njene prostore, dvome in strahove, vsi so za mano v času, ko sem ravno spustila nekaj novih dvomov in novih strahov.
    Na Zemljo si prišla, da bi rodila otroka in služila Bogu, je Jani rekel Ger in solze so zapekle tudi mene. Tako se je v ženski pred nami in v tistih, ki smo se do tega znali odpreti, v nekaj urah na novo rodil Bog.


    Kako dolg dan je bil tole, sem pomislila na koncu delavnice in pred odhodom želela objeti nekaj ljudi. Jana se je izogibala mojemu pogledu, tudi govorica njenega telesa je bila jasna - čeprav s telesom obrnjena proti meni, je glavo obračala stran. Imela sem slab občutek; bom upoštevala njena sporočila ali svojo resnico, ki me je potisnila k njej? Zdaj, ko imam zeleno luč za svojo resnico?
    Pred skoraj dvema letoma sem na Pohorju šla skozi svojo globoko preobrazbo, povezano s svojo božanskostjo in s prihajajočim moškim v moje življenje. Po končani glavnini procesa sem bila svetla, odprta in utrujena, ko je k meni na tla prisedla prav Jana, me objela in začela božati moje, takrat dolge lase. To je res lahko naredila samo ona. Zaradi Svetlobe, ki je, se ni ustrašila moje nove svetlobe ne moje osebnosti, ki ji je bila ta njena nežnost tako zoprna in odveč, da sem skoraj stisnjenih zob čakala, da bo nehala. Čeprav je Jana to vedela, je naprej božala moje lase... In res je, da nihče prej ne kasneje mojih las ni božal tako kot ona.
    Zdaj sem počepnila pred njen stol, jo prijela za dlani in se ji zazrla v oči. Z besedami, ki so bile izgovor, je skušala uiti iz energije, a sem jo samo gledala. Po nekaj skupnih vdihih sem ji kot za šalo rekla, če želi ponavljati za mano. V zraku je zazvenela precejšnja možnost, da me bo zavrnila, a je zamižala. Ko se je v enem vdihu vrnila v svoje ravnotežje in odprla oči, sem rekla:
    Jaz sem zdravilka. Jaz sem učiteljica.
    Neeeee! je zakričala ženska pred mano, z jeznim glasom presekala končano delavnico in skočila na noge. Nihče mi ne bo dajal nalepk!
    In je zbežala.

    To je bila ena tistih izkušenj, v kateri sočasno doživim več ravni svoje biti, več delov sebe. Občepela sem v istem položaju pred zdaj praznim stolom, samo da v mojih rokah ni bilo več njenih dlani. Čutila sem globok mir v popolnem zavedanju globine in intenzivnosti situacije, pomembne za naju obe. Potem ko Jana ves dan v vseh tistih procesih ni izrazila jeze, se je zdaj razjezila - name. Krik sam ni bil dejavnik, razen tega, da je bil - njen, tu, zdaj.
    Po njenih besedah: Nihče mi ne bo... sem v glavi jasno slišala drugačen zaključek stavka in ta, ki sem ga slišala, me je presenetil. Sočasno sem pred sabo videla njen od jeze spačen obraz, v katerem se ji je čez lev kot ustnic zlila živo rdeča kri. !! V meni namenjenem kriku ji je počil herpes nad ustnico.
    Kako da sem sploh s tako jasnostjo dojela njen obraz, ko je v bistvu v hipu skočila na noge in izginila? sem pomislila v čisti jasnosti uma. Da ni morda stran skočilo samo njeno telo, njen obraz pa ostaja tukaj z mano? Na en način je to bila resnica. O, drek! Pa sem jo spravila v še en proces.
    Toliko o mojem služenju.
    Toliko o tem, zakaj sem tudi prišla na to delavnico.
    Toliko o tem, da ne gre več zame.
    Toliko o pogumu, potrebnem, da živiš svojo resnico.
    Toliko o mojih novih tleh pod nogami in sprejemanju Boga, ki tudi jaz sem!
    Toliko o ljubezni!
    Toliko o času za novo sranje!

    Ne pojdi v krivdo, je rekel Ger isti trenutek, ko sem jaz rekla: Ne grem v krivdo.
    In seveda sem šla, vsaj malo. Nisem (še) znala drugače.
    Človeški del mene je z delavnice odnesel spomin na Janino jezno zavrnitev (moje in njene) resnice, na njen od jeze spačen obraz, na kri, ki se je pocedila čez levi rob njene ustnice. Zvečer tako ni bilo sledu o moji veseli vrnitvi v Ljubljano, ni bilo mojega entuzijazma in še manj veselja, da bi karkoli zapisala.
    Si predstavljaš? sem naslednji dan rekla Nuši, ki tudi pozna in čuti Jano. Sem pa res dobra, da ji mora še kri teči po obrazu. Še dobro, da ji ga ni postrani razklalo...
    V hčerinem sočutju do naju obeh sem se končno zjokala. Vedela sem, da bi izkušnjo morala oddati (računalničku) Hipu, pomeni napisati, pa jo nisem. Nekajkrat sem si kot otrok zaželela, da bi me Jana poklicala in rekla, da je vse v redu, čeprav sem vedela, da me ne bo.


    Tretji dan sem pri masaži začutila občutljivo boleč predel lopatic, vse do vrha vratu.
    Kot bi ti glava padla med ramena, je rekel Boštjan.
    Natanko to, sem se zasmejala, kakšna krasna prispodoba.
    V svoji pasivni dramici sem ostala še skoraj tri dni in se tako za najnovejši izraz svoje resnice kaznovala s petimi dnevi slabšega počutja. Sijala sem samo na svojih delavnicah.
    Izbrala sem, da bo letošnja pomlad najlepša v mojem življenju; kako, da tega ne doživljam? sem začela eno delavnico.
    Ker si izbiro postavila v prihodnost;
    ker pričakovanja blokirajo tok Svetlobe;
    ker v to ne vlagaš dovolj energije;
    vprašanje, kakšna so tvoja prepričanja v zvezi z najlepšo pomladjo..., so naštevale ženske. Dobro jim gre, zelo dobro jim gre!
    In naslednjo delavnico samih žensk smo začele s stavkom od zadnjega srečanja, ki sem ga zagledala zapisanega na robu enega zvezka: Jaz sem človek na Zemlji in tudi jaz sem Bog.
    ?!
    Krasno! sem rekla. Pojdimo v svoje ravnotežje in tule, zdaj, ena za drugo iz vseh čaker ven, ne samo iz glave, glasno recimo: Jaz sem človek na Zemlji in tudi jaz sem Bog! Kar dobro nam je šlo, čeprav smo vse imele glavo malo med rameni.


    * * * * *

    Tedne za tem ne vem, kaj bi rada. V malce negotovem novem prostoru sem, v katerem ni nič. Rada bi se na kaj naslonila, pa tudi kosa pohištva ni ne drevesa, strehe pa tako ali tako ne rabim, ker tudi vremena ni. Še niča ni, sama praznina in v njej lebdim. Nepopisana knjiga je zelo konkreten izraz v primerjavi s prostorom, v katerem sem. Pustota čaka na zamah mojega čopiča, mojo barvo bi rada, jaz pa nič. Jaz sem tista, ki naj bi z izbiro nekaj ustvarila, pa mi ni do igranja. Vem, da odlagam in se izogibam in še naprej to delam. S čutili leno preiskujem okolico, v kateri ni nič zanimivega, vase pa ne hodim. Ko le malce pokukam noter, tam najdem še bolj jasen izraz svoje božanskosti, ki jo lepo-lepo-kar-spi-naprej-potrepljam in z vzdihom spet pogledam ven.

    Ne izbiram čustev ne izkušenj ne izraza Boga, ki sem. Tako nisem odgovorna za nič, razen za svojo meglo. Oživim, ko zazvoni telefon - nekaterim, s katerimi delam, je res hudo, skozi svoje smrti gredo. Na nov način se zavem, da jih s svojo strastjo srca, ki je moje delo in moje življenje, vodim v globine njihovih senc. Pomagam jim v njihovo resnico, katere predhodnik je dostikrat dno, iz katerega lahko pridejo le sami. Res da s pomagali, ki jim jih prinesem na krožniku, pa vendar... Delati je treba, pot v vstajenje in bivanje v svoji božanskosti je delo. Običajno je to gorivo moje strasti, ki me odpre in pogreje - zdaj pa naenkrat brodim po mulju kvazi odgovornosti za tuje smrti. Klici ljubih mi ljudi, ki tako ali drugače zadevajo moč ali ljubezen, vabijo h končevanju knjige in z vedri vode oživljajo moj entuzijazem, ki se takoj za tem spet pokrije z odejo čez glavo. Če ni odgovornosti, tudi moči ni. Moja najlepša pomlad da je tole?

    Ko je bila mama na morju, me je oče povabil v cirkus. Pri mojih skoraj petdesetih letih sem v presenečenju široko odprla usta - oče me je povabil v cirkus!
    Najlepša hvala, oče, res. Ampak tiste živali, veš.., mislim, saj veš, kako jih dresirajo... Joj, res mi ni za cirkus...?
    Ko si pa kot otrok tako rada hodila v cirkus..., tako si tiščala k živalim...
    !? Očetovo vabilo se me je res dotaknilo, še bolj pa sem bila vesela, da je sprejel mojo odklonitev. Potem nama je bil namenjen zelo živahen popoldan s kosilom, izletom po okoliških hribih in filmom v Koloseju. Al Pacino agente CIE v Rekrutu med drugim uči, da v življenju nič ni to, kar je videti, naj vedno poslušajo le sebe in da vse, ampak vse, je samo test. Halo!? Moja identiteta je zasijala v novi jasnosti. Rekrut sem! Rekrut nove Svetlobe sem, ja, samo, da teste imenujem izkušnje. Nič v življenju človeka ni test, ker Boga v njem ni treba testirati, samo izkušnje božanskosti so! In novinec sem, novi sodelavec Boga oziroma sodelavec Boga na novi poti, ja. Posebno tajen agent pa ne bom, če tole pišem. In resnica je, da bi zadnje mesece raje bila kar se da tajen sodelavec Boga. Pa po mojih občutkih tajnost ni več namen, višji namen vsakega od nas je glas oziroma beseda svoje resnice.


    Ko živim v trenutku, vse samo pride k meni. Tako sem pred tedni na televiziji videla nekdanjega sodelavca z Radija Študent; na ekranu je pisalo, da je urednik v eni naših založb. Ustrezno navdihu sem ga poklicala, mu ponudila svoje pisanje v pogled in zmenila sva se za srečanje. Oživelim mislim sem rekla, naj malo poležejo in si spočijejo, zdaj poslušam občutke, ki so jezik moje duše - misli to niso. Ko me je spet potegnilo v praznino, sem si pomagala s svečami, slano vodo in Eminemom. Njegova energija me je v dveh pesmih očistila in okrepila in mi prinesla resnico, ob kateri nisem vedela, naj se zasmejem ali spustim solzico. Pisanje svoje duše sem bila pripravljena obleči v nedeljsko obleko povprečnega obiskovalca prve maše za vogalom! Pisanje, namenjeno pogumnim bralcem, ki ne samo da iščejo boga, ampak so ga pripravljeni najti, sem ponudila založbi za množice! Ker me je strah. Še vedno me je strah svoje besede!
    Strah me je pisati o tem, da tudi jaz sem Bog.
    Bojim se ti ponuditi resnico, da tudi ti si Bog!


    Dihanje Mojzesa in predvelikonočne energije so mi prinesle eno novo jasnost o sebi in novo občutljivost, povezano z mojimi prejšnjimi življenji, z religijo. Vloga cerkve predvčerajšnjim, včeraj in danes, sprevračanje božje besede, spovedovanje in božje zapovedi...
    Kako da ne deluje...?
    Kakšne informacije, ki so moč, kaki denar ali nafta - stik z dušo vsakega posameznika je tisti, ki nagiba tehtnico kvalitete bivanja na svetu...
    Kako se danes v resnici počutijo naši uradni dušni pastirji?
    Kaj naj bi bog zapovedal, vemo, ampak zakaj naj bi izbral vlogo moči in ne vloge ljubezni?
    Je bog res ljudem dal zapovedi ali je morda dobrohotno kaj predlagal?
    Mar bog res ukazuje, primerja in ocenjuje in ga ni mogoče zadovoljiti?
    Ali bog res kaj pričakuje od mene?
    Je za današnji čas še primeren tak bog ali je človek brezupen primer?
    Kaj pa če je čas za korenito spremembo človekovega odnosa do boga?

    Mojzes je menda jecljal. Si lahko predstavljaš stik z bogom, ki jecljavca v nizkih vibracijah izpred 4000 let pripelje v vodenje celega plemena skozi puščavo v novo rojstvo? Ali lahko začutiš odtenek stika z bogom, ki sicer izobraženega človeka, kar je Mojzes bil, potegne ven iz dolgoletnega skrivanja, potem ko je ubil stražarja? Kakšen klic je to moral biti in kakšna odprtost za slišanje in pogum za odziv!
    Mojzes je pa res bil drzen, Mojzes si je upal!
    Jaz pa se skrivam s svojo besedo in odlagam in mene je strah. Pa sem se imela za pogumno žensko.


    Namenjena k Dragici sem v avtu našla kaseto z alelujo in šlo mi je na jok. Ni razloga za dramo, sem izbrala, in začela peti zraven. Obisk pri moji dolgoletni srčni prijateljici je postal intenzivno svetlo srečanje. S posebnim žarom sem govorila svojega Boga, strinjali sva se in isto čutili o smrtih na duhovni poti, o opuščanju moči in o primernosti praznovanja človeškosti, pa o primernosti možnih nižin čustvovanja in novih začetkov.
    Ljudje naj se ne bi ogibali svoji človeškosti in v vseh okoliščinah naj bi slavili Boga v sebi, ja. To nas bo pripeljalo v Človeka in v Novi Jeruzalem!
    Naslednji dan je mojo prijateljico presenetil z izrazom njene notranje sile in moči. S svojim avtomobilom je pri parkiranju (!) poškodovala kar nekaj drugih avtomobilov, materialna škoda je zelo velika. Vesela sem, da moči ni usmerila proti sebi. Njej se ni zgodilo nič, razen tega, da je shodila pogum, potreben za soočenje z resnico o sebi.
    Zdaj bom pa res pisala...


    * * * * *


    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (2. del)

    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I.

  •   
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://www.bernardaprav...
  • Korenine prihodnosti - ...
  • Korenine prihodnosti - ...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20041027134112596

    No trackback comments for this entry.
    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (1. del) | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (1. del)

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 30. oktober 2004 @ 20:07 CEST
    Dragi bralci,

    škoda, da se naša prijateljica pred karambolom ni najdela čokoladne slaščice, ki bi jo pomirila in se nato zavarovala pri najbljižnji zavarovalnici. Koliko težav bi ji bilo prihranjeno.

    Da, res je življenje sestavljeno iz številnih preprostih stvari. Jaz bi odprla usta na stežaj, ko bi kje zagledala kakšno božansko žensko, ki npr. vozi avtomobil in ob karambolu živčna cepeta z nogami ali si nepopito čašo pomarančnega soka zlije na odrgnjeno koleno. Taki prizori so vsakdanji žur in prisotni si ob karamolu grizejo nohte in mahajo s svojimi resnicoljubnimi pristi: "Le pazi, da se tebi kaj takega ne zgodi!"

    Zadnjič so neko žensko po karambolu poslušali, če še diha in ali je njena negibnost posledica božanskega stanja. Nato je prišel nek tip, ki je imel z jelenjo mastjo zglancane brke kot dve sardelci pod nosom in je božansko lepotičko, žrtev karambola odnesel v naročju po zvijuganem nasadu krepko zardelih jabolk in izginil v zeleni hošči.

    V množico je zasikal, kaj ste pa tako firbčni? Jaz sem nato odšla domov in zrla v korenine prihodnosti. Zagledala sem, da imam še vedno dvoje rok in nog in sem bila s svojimi koreninami kar zadovoljna.

    Lep pozdrav

    Tatjana


    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (1. del)

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 30. oktober 2004 @ 20:17 CEST
    Zgodba

    Mojzes je jecljal, vsi jecljamo, kupite nam samokres za prihodnji četrtek!

    Ne jaz bom kupila slamo, steljo in jasli napolnila sena ter natrosila vanjo vrečo soli!

    Tatjana


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,15 seconds