Bog je poslal neodprto pismo,
naslovil ga je name zate,
jaz ti izročam sadež ljubezni,
ti ga odpri in ga použij.

Si opazil, da v meni izroča sebe,
ne vem zakaj vztraja v meni
in prek mojega spoznanja prisluškuje
kako njegov zvok odmeva v tebi.

Namenil ti je droben trs in cvet,
da prisluhneš njegovi rasti,
da zveš, kako rastejo njegove korenine
v tebi in prek mene pijejo rose neba.

Ne vem, ali si ustvarjen iz pepela zvezd,
da se v meni oživlja tvoja ljubezen
in ne vem zakaj se podarjaš meni,
da prek sebe občutim tebe.

Kako neizmerno morje vidim v tebi,
kakšno neizmerno nebo čutim v sebi
in kako umirjeno pljuskata val in svetloba
tebe v meni in mene v tebi.

Ne bodi žalosten z mojimi solzami v sebi,
kajti tvoja sol je vstopila tudi vame
in jaz sem s tvojimi solzami žalostna v sebi,
ko ti podarjam radost veselja iz sebe tebi.

Vklesan je moj obraz na tvojem obličju
in tvoje obličje na mojem obrazu,
kakšna podobnost mene v tebi
in kakšna sorodnost tebe z mano.

V sebi nosiš težko posodo medu,
da užijem sladkost ljubezni v sebi,
kako podobna je čebela čebeli,
ki jo nosim jaz v tebi in ti v meni.

Ko prepoznam svojo ponižnost v tebi,
spoznam tvojo in svojo ljubezen v sebi;
ko razprem jadra veselja v tebi,
vem, da varen pristan sem našla v sebi.

Ko bereš svoje veselje v mojih očeh,
se potapljaš vame z očmi obeh,
moj vid je v tvojih notranjih očeh,
jaz čutim v sebi veselje obeh.

Pot, ki si jo ti odkrival v sebi,
gre naravnost in se nadaljuje v meni;
po poti, ki je v meni in vodi k tebi,
boš stopal iz sebe k meni, jaz pa k tebi.

Ne bodi presenečen, da toliko delam,
obdelujem svoj vrtiček zelenja v tebi
in ko mi pokloniš rožo iz najinega vrta,
sem jaz daritev tebi, ti podaritev meni.

Moje vrline poveličujejo tvoj značaj,
tvoje vrline so božja podarjenost meni,
moje vrline so cvetni prah moje rože tebi,
sončna sva oba, jaz v tebi in ti v meni.

...o0o...