Pod mojim vzglavnikom so pognale korenine.
Zavel je veter in vse naokrog je zašelestelo listje.
K meni je priletel ptič in na krilih mi je prinesel luč.
Svetloba je bila premočna in sem jo odmaknila.
Ob nočni omarici je stala ta stoječa svetloba
in jaz sem nanjo obesila svoj spomin.
Svetloba je svetleče lebdela nad menoj
in jaz nisem poznala njenega namena.
Glavo sem položila na svoje mesto
in pod vzglavnikom sem zaslišala prasketanje.
Na tleh sem zagledala izpraznjen prostor.
Opazila sem, da je izginila senca mojega spomina,
ki je bila stkana iz poševnih črnih žarkov.
Nato sem stopila k stoječi svetlobi luči,
ki je preletavala moj spomin in odmikala senco.
Vprašala sem svetlobo ali je luč muhava ideja ptiča,
tema pa dokaz, da luč obstaja zaradi sence.
Luč odgovori: "Mladost tvoja vene kot roža v suši,
ker brez svetlobe ne moreš rasti in živeti,
skoz tvojo glavo bodo pognale korenine rastlino,
ker njen spomin ve kdo sem in od kod prihajam."
"Ali si luč hči teme? Je tema nepremagljiva?",
vprašam. Tedaj prileti Ariel in tema se trudi,
da bi mu krila ob padcu zagorela in da bi mu
tema zasenčila oči, gore, doline, zrak in ljudi,
a sinovi luči so naredili živi zid svetlobe,
ki bo svetila vse do konca sveta.
Senca se je vrnila v svoje mračno gnezdo
in hotela izpodriniti luč, ki seva prosojno resnico,
a temi nikoli ne bo uspelo, da se bo oblekla
s sončnim oblačilom in razsvetljevala življenje.

...o0o...