Okno v sobi se mi je zavesilo
in poševno stalo na steni.
Zdelo se mi je,
da me nekaj sprašuje
skoz skrivne smisle,
skoz neskončne hodnike,
skoz okno v drugi
razsvetljeni izbi.

Okno je nabreklo
in posalo luna.

Bilo je nabodkano okno
z mojimi pogledi in tipi,
skoz katere sem uhajala jaz.

Na oknu je viselo poševno srce.
Sanjski duh ga je razvajal
v razkošju čutne sile.
V majhni srajčki je pripelezal
iz svoje postelje
in igrala je glasba -
nočni nokturno.



Luna
je svojo svinčeno kroglo
postavila predme.

Ulica zunaj je bila tesna in revna,
vsa okna so bila postrani vegasta,
vse hiše so bile postarane
in jaz sem bila sama
topla in rosna.
Doživljala sem svojo resničnost.

...o0o...