Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec

Časovni red je oblika razodetja, ki služi božanskemu kot delavnica, četudi je za današnjega človeka nepredstavljive velikosti. Za njim in skozenj nenehno deluje večni, univerzalni duhovni princip, ki je označen kot Oče, duh, logos, beseda, Bog. Človeka torej že od nekdaj vodi univerzalnost in ne obratno. Zato je v določenem pogledu konzervativna znanost pretresena do temeljev.

Kaj je univerzalno védenje?

Zaustavimo se za hip pri tem temeljnem pojmu, kaj je v resnici védenje? Če gledamo na zunanje védenje je to le videz, enak zrcalni podobi. V primeru, da pa človek izkusi in notranje spozna, da ničesar ne ve, potem bo lahko govorila njegova prepričanost.

Kdor se usmeri na to, bo smel vedno več razumeti iz neskončnega obilja univerzalne modrosti in ji dopustiti ponovno zazveneti v sebi. Univerzalna modrost se lahko razodene samo notranjemu človeku, obrnjenemu k univerzalnemu in k Bogu. Zato pravijo tisti, ki poznajo Boga, da vedo. Tisti pa, ki tega pravila vseh stvari v sebi še niso odkrili in realizirali, ne vedo.

V vseh časih se je univerzalni nauk s svojo obliko prilagodil duhu časa. Oblike razodevanja dobijo konkretno podobo v religiji, umetnosti in znanosti. Te tri stalno spreminjajo svoje medsebojne odnose, pri čemer stoji vsaj ena od njih v ospredju. Čeprav naj bi bile med seboj v ravnotežju, je to v življenju povsem drugače. Krščanska dogma temelji npr. na zgodovinskem razumevanju Svetega pisma in tako sprejema tudi navdih. Vendar se to religiozno vedenje ni moglo nikoli razviti v odrešilni enakostranični trikotnik umetnosti, religije in znanosti, kar je tudi pogoj za ozdravitev in prenovo današnjega človeštva. V praksi je to prev nasprotno. Veliko se govori o Očetu, Sinu in Svetem Duhu, a vse skupaj ne daje nikakršnega življenja. Zunanje krščansko vedenje in ujetost v zunanjost ni prineslo zaželenih rezultatov, ravno nasprotno. To, kar se ponuja navzven, je dogma - vera, ki počiva na zvestobi napisanega, na ponaredbah, na nevednosti in političnih intrigah dvatisočletnega razvoja, s katerim je bilo človeštvo do današnjega dne zavestno zapeljevano v zmoto.

Toda kljub vsem deformacijam deluje univerzalno vedenje skozi Sveto pismo jasno kot sonce. Sveto pismo ima v sebi skrito pot do odrešujoče resnice, ki je sama po sebi večna, pa naj si bo še tako maskirana. Seveda pa poleg krščanskega nauka z vsemi njegovimi viški in padci obstaja v zunanjem svetu tudi nauk, ki temelji na hinduizmu, judovstvu, islamu … V svojih zunanjih formah je to vedno v čas sidran in s tem dogmatičen nauk od včeraj. To je nauk, s pomočjo katerega išče človek ali njegova osebnost prepoznanje in samega sebe postavlja v središče. Za njim stoji želja odstraniti oklep časa, pri tem pa se prav v časovnosti vedno znova pojavi. In tako kot se kolo rojstva in smrti vrti v času, gre isto pot tudi nauk. Nič novega. V tej razdrobljeni resničnosti časa je človek nenehno preganjan, enako tudi njegova resnično bistvo. Univerzalno, popolno hoče biti prepoznano v vseh oblikah razodetja. Zato žene nepopolno dalje in poskuša pripeljati do stanja zavedanja svoje nepopolnosti! Pri tem se resnica, ki je univerzalna, sicer izraža kot zrcaljenje v zemeljskih oblikah, valovi skoznje in tako tudi v celotnem vesolju. V resničnosti pa je neskončno bolj raznoliko in vseobjemajoče. Dviga se nad čas in prostor.

Resnični nauk je nauk o Bogu. Izraža se v duhu in z njegovo pomočjo, prav tako pa tudi v božanskem stvarjenju človeka s svojo trojno prasubstanco ali esenco duha - podobo duha, duše in telesa, v univerzalnem človeku. Človek tega našega zemeljskega polja pa ima le na čas vezano telo, dušo in intelektualno znanje, ki je pogosto označeno kot "duhovna" možnost. Duh želi, da ga spozna naša bit, ki je v padlem duhovnem sistemu z zemeljskim človekom prisilno neaktiven. Zato žene božanski duh zemeljskega človeka dalje skozi čase in mu podaja roko, ki ga želi prepeljati do pravega znanja, dokler ne nastopi trenutek, v katerem se človek zave, da je ločen od pravega nauka in duha ter tako zopet zasliši glas vesti.

Naša naloga je da Boga spoznamo. Ni časa, ko ne bi človeka gnalo, da bi kolikor toliko dojel Boga. V zgodovini so tako nastali bogovi in polbogovi, ki jih je sodobni človek uničil ali "moderniziral". Na njihova mesta so stopili maliki: materializem, telesna kultura, kultura zdravljenja, kultura prehrane, šport, seks. Del človeštva se z nezadržno željo usmerja v nematerialno življenje zaradi ravnovesja materialnemu obstoju. Taki ljudje hočejo odkriti skrito duhovno področje. Zato se premnogi z vso močjo in energijo vržejo na tri finejša področja svetov. Področja ezoterike še nikoli niso bila tako obiskana. Toda potovanja iskalcev poteka dalje, od dne do dne, od ene stopnje razvoja do druge. Kajti cilj še ni dosežen, vstop v skrivnost Boga. Vsakdo mora potrebo, nedoumljivo, veliko drugačnost preizkusiti in doživeti. Kljub enoličnosti vsakdana ima vsak človek v sebi del te želje. Le od kod prihaja borba za malo Svetlobe, ki naj bi vodila ven iz peklenske eksistence s svetlobi, k spoznanju.

Človeka, ki je sprejel božanskega duha, le-ta priganja in usmerja. Postane mu nit vodilja. Tako ima tak človek v rokah ključ. Je iskalec večne resnice, ki se začne dojemanju Boga bližati z očmi nove duše. V Kor. 2/10 pravi Pavel: "Kajti duh prežema vse stvari, celo globine Boga." To je ta prvotna duša, ki zaživi v človeku. Duh, ki iz te duše izhaja, vodi k pravemu razumevanju. Ne-duhovni človek pa ne zaznava, kaj prihaja iz božanskega duha. Vse to se mu zdi tuje-novo in ne more razumeti, da se te stvari lahko presoja izključno z duhom. V človeku to omogoča seme na dnu duše - njegovo pravo Bistvo, v katerem je duh prave resnične svobode!

Danes v dobi Vodnarja se že opazi, da je iskalcev vedno več. Vse to se odraža na različne načine. Tu se nam vsiljuje vprašanje, kakšno podobo o Bogu je v človeku ustvarila naša krščanska tradicija v imenu Boga? Ena je lahko podoba iz tradicije stare zaveze, v kateri "zahteva" žrtev. Druga je podoba v Novi zavezi z dozdevno podobo enega Očeta-Boga, ki zahteva smrt svojega sina. Tu se je potrebno v primeru, da ima človek eno od teh podob v svojem duhu, osvoboditi obeh podob.

Univerzalni duhovni nauk priča o božjem kot razsežnem vesolju, materialni univerzum pa lahko označimo za luciferskega - tudi satanskega, ki je na sam na sebe navezano vesolje. Prvi, duhovni, nenehno izpolnjuje božanski zakon ljubezni, ki prežema vso življenje, drugi pa pozna le ljubezen, ki je usmerjena le na sebe in za sebe ter si prizadeva zadržati vse zase. To je čista resnica. In zaradi tega je človek nenehno v lastnem precepu. Drugi vodi v smrt, prvi v večno življenje. Ta univerzalni nauk je prikazan med drugimi v Evangelijih Nove zaveze - v nauku Jezusa, Bude, Hermesa Trismegistusa, Lao Ce-ja in še pri mnogih drugih razsvetljenih svetovnih učiteljih. V njih so navodila in ključi za popolno resnico. Vsakdo, ki je dozorel, ima dostop do tega duhovnega "interneta", ki se mu reče božanska modrost. Božanska modrost je nematerialna in njenega mesta nikakor ne določa človek.. Ta nauk vsebuje univerzalno zgodbo o prvem, še takrat božanskem človeku, o njegovem padcu, v postopno materializirano današnjo snovno obliko, o njegovi rasti in razcepitvi na rase ter narode. Nauk prikazuje tudi, kako lahko človek to ujetost premaga, kako jo konec koncev mora premagati, da svoje spuščanje in pogrezanje spremeni v dviganje k Svetlobi življenja. Celotna pot skozi različne korake samouresničitve in vsi aspekti novega življenja, ki čaka nanj so zapisani v tem nauku.

Gledano z očmi materialistične razlage tega nauka.

Če pogledamo v prvo polovico prejšnjega stoletja je bilo takrat v srednji Evropi kulturno življenje na zelo visoki ravni. Pri tem seveda mislimo na idealizem, katerega so ustvarili veliki misleci in pesniki, kot so to: Emanuel Kant, Schiller, Hegel, Humboldt, Goethe, Schelling in seveda Fichte ter ostali, da jih vseh ne naštevamo. Boj za odnos vere in razuma, za moralo človeka in za njegovo svobodno odločanje o sebi je imel za posledico burno kulturno duhovno ozračje. V njej je zrasel nam znani Karl Marx, pri katerem zasledimo nekaj zelo visokih idealov, ki so ga globoko poduhovljali, a mu prinašali tudi hude notranje boje, ki jih je moral preživljati. Kot maturant je zapisal naslednje globoke besede: "Vsak ima pred očmi cilj, ki se mu zdi velik, ki tudi je velik, če ga vodi najgloblje prepričanje, najbolj notranji glas srca, kajti božanstvo ne pusti zemeljskega nikoli povsem brez vodstva: govori tiho, vendar zanesljivo. Glavni usmerjevalec, ki nas mora voditi pri izbiri sami, je blagor človeštva, naša lastna dopolnitev za blagor sveta okrog sebe." Te misli pri Markxu razodevajo zaupanje v božansko vodstvo. Kasneje so se stvari obrnile v njem in nastopil je močan konflikt z božanskim, ki se zrcali v eni izmed njegovih pesmi iz istega časa,ki nosi naslov "Molitev obupanca":

"Bog mi je vzel vse,
me potisnil v prekletstvo in jarem usode,
njega svetovi pogrešajo vse, prav vse!
Le eno ostalo je, saj maščevanje tu je še!"

Karl Marx to notranjo borbo in hkrati smer razloži v pismu svojemu očetu: "Zastor je padel, raztrgal je moje najsvetejše in treba je postaviti nove bogove. Od idealizma sem prišel do tega, sam iščem idejo v resničnem. Če so bogovi prej prebivali nad zemljo, so sedaj postali center ta-iste." Marx se je trudil za združitev božanskih idej z zemeljsko realnostjo. Pri tem se je soočil v spopadu s Heglovo filozofijo. Boril se je z vsezajemajočim filozofskim sistemom, ki je veljal v takratnih časih za zaključek in krono filozofije. Ta borba je bila za Marxa skoraj samouničevalna. Porabil je vso svojo ogromno energijo, da bi obrnil pole bistvenih značilnosti te filozofije. Sam Hegel je govoril o "absolutnem duhu", ki se je podal dol v zemeljsko resničnost. Osnova vsebiti je zanj "ideja", ki je najvišja in prava resničnost, iz katere se razodeva vse. V naravi je ideja zunanja, v duhu pa se vrne nazaj k sebi. Hegel razlaga vse pojave iz gibanja duha. Razvoj vse-gibanja, vse-biti, se dogaja po njegovem prepričanju dialektično; z grškimi filozofi je prišel v zahodno miselnost izraz dialektika. Ta pojem so uporabljali Hegel, Spencer, Nietzsche, Darwin in Marx. Torej z igro nasprotij se razvija vse dalje, dokler nekoč ne doseže najvišje oblike in se absolutni duh, ideja, vrne nazaj k sebi.

Marx v pismu piše očetu: "Bral sem fragmente Heglove filozofije, katere groteskna skalna melodija mi ni bila všeč." To ga je močno vznemirilo in je videl kot prepad globoko protislovje med harmonijo in zaprtostjo filozofskega sistema ter resničnostjo življenja v državi in družbi. Zaradi tega je trpel, to razhajanje med idealom in zemeljsko resničnostjo je ustvarilo v njem napeto oddaljenost njegovega celotnega življenjskega dela. In pravi: "Svet je raztrgan, sooča se s celotno filozofijo."

Ravno tedaj, ko je filozofija dosegla svoj višek, ko se je predstavila kot podoba popolnega, se je še bolj nepomirljivo soočila z realnostjo sveta. Zato se je zdelo Marxu nesmiselno filozofijo še dalje izboljševati. Zanj se je s svojo doseženo popolnostjo, z najvišjim oblikovanjem razodela kot "laž principa". Kajti problemi človeštva so ostajali kljub filozofiji, ni jih rešila, pripadali so takorekoč drugi realnosti, ki je bila za Marxa prava realnost. Trudil se je filozofijo "dvigniti" tako, da jo je hotel realizirati na zemeljski ravni.. "Filozofi so vedno razlagali svet različno, bistveno pa je spremeniti ga," je bila vodilna misel njegovega celotnega dela. Ta njegov pogosto citiran stavek je še danes pogosto citiran.

Filozofija naj bi se realizirala. V protislovju med stvarnim življenjem in visokimi ideali filozofije je videl vzrok samoodtujitve človeka. Tako po Marxu človek ne živi v svojem "pravem stanju", ni še dosegel samouresničitve. Tu njegove izrazne misli pričajo, kako zelo je nanj delovala ideja o pravem človeštvu, kako zelo močno je nanj vplivala podoba dušnega človeka. Prav ta silna prizadevnost njegovega bitja, da bi posredoval podobo popolnega človeka, nam kaže, da je bil deležen spodbud in jih tudi sprejemal iz božanskega prvotnega sveta, da se ga je dotaknil spomin na pravi dom. Toda ni se spraševal, od kod prepričanje, da obstaja pravo človeštvo, kar bi bilo lahko odrešilno za njega, saj naš naravni red stvari in sveta se ni tega še nikoli lotil, da bi ga uresničil. Marx ne gleda v notranjost svojega bistva, ne gleda duhovnega semena, izvora čiste podobe, ampak poveže idejo, ki ga poduhovlja, izključno z zemeljskim človekom iz mesa in krvi.

Resničnost je zanj samo konkretna, "stvarna" resničnost, zemeljski človek ima zanj predispozicijo za "pravo" človeštvo. V dialektičnem razvoju pa mora svoje pravo bistvo seveda še oblikovati. Tako se je v Marxovi predstavi sočasno odkrivala tudi podoba "prave države", v kateri je državljan sam "skupnost", občestvo, "socializirani človek". Ločitev od zasebnih in splošnih priložnosti skupnosti je odpravljena, posameznik bo splošno bitje, kar pomeni, da bo postal lastno splošno bitje. Človek postane pravo rodovno bitje. Takšno skupnost imenuje Marx "prava demokracija". Njena ureditev je istovetna s "samoodločanjem naroda". Na tak način postane posameznik eno z vsemi ostalimi. Resničnost se je po Marxu spremenila v popoln razum. Posameznik se s svojo posebnostjo zlije s skupnostjo. Marx ima vizijo "brezrazredne družbe", v kateri ni več razlike med tistimi, ki imajo in onimi, ki nimajo. "Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah", tako se glasi vladajoča ideja take skupne družbene ureditve. V njej se lahko človek popolnoma uresniči s svojim lastnim delom.

V zgodovinskem razvojnem procesu se je po Marxovem razumevanju oblikovala človeška svoboda. "Razum je bil od nekdaj, vendar ne vedno v razumski obliki." Iz oblik obstoječe resničnosti "se bo" razvila prava resničnost. Naloga zgodovine je utrditi "resničnost tostranstva". Marx govori o "filozofskem nastajanju" sveta. Te ideje so nadalje formirale kasnejše komunistične partije. Približno predstavo kako naj izgleda komunizem in kakšen tip človeka naj ga oblikuje, je razvidno iz stavka statuta nekdanje KP SZ: "Komunizem je visoko organizirana družba ljudi z visoko zavestjo, ki delajo svobodno, v kateri bo obstajalo družbeno samoupravljanje; v njem bo postalo delo za dobro družbe življenjska potreba, zavestna nujnost in vsak bo uporabljal svoje sposobnosti v korist naroda". Popolnoma jasno je, da so te vizije in predstave izposojene iz Duhovnega univerzalnega nauka. Saj tako stanje zavesti človeštva, ki je bil pogoj marksistov za komunizem, ni nič drugega kot do materije pripognjen hermetični princip; "ki sprejme vse, vse odda in s tem vse preoblikuje".

Poznana je pot in proces odrešenja in samorealizacije po kateri se mora iti proti svobodi. Vendar za razliko od Marxa, kakor je on v materialni svet prestavil realizacijo ideala, lahko pride le s prehodom v božanski svet. O tem govorijo razsvetljeni duhovni učitelji. Marx je zanikal izvirni pragreh in je videl izključno človekovo domovanje samo v svetu materije.

Iz stiske in bede tistega časa, izkoriščanja in obubožanja množic, je v Veliki Britaniji nastal nov razred ljudi, proletariat, torej ljudi brez imetja. Sočasno pa je šlo za drugačen razvoj. Rojevajoča se znanost je vedno bolj raziskovala naravo in odkrivala mnoge skrivnosti ter zakonitosti le-te. Tako se je vedno več ljudi usmerjalo stran od onostranstva. Posledica je bil velik tehnični in industrijski razvoj. Bili smo priče industrijske revolucije, velikih korakov. Misel na raj se je sama od sebe preusmerila v zemeljsko prihodnost. Vse se je usmerilo v tustranstvo. Človek si je ustvaril novo podobo samega sebe. Nato je leta 1842 zagledala luč sveta knjiga Ludwiga Feuerbacha "Bistvo krščanstva", ki je naredila pravi duhovni evropski vihar. Feuerbach v tem delu briljantno razlaga, kako je religija samo projekcija človeškega hrepenenja v atmosferi, da sta Bog in Kristus lastnost človeka, ki projicira navzven. Tako Feuerbach človeka usmeri na sebe samega in ga nagovarja, naj spozna in odkrije svoje lastno pravo bistvo. Vsi ideali religije po mnenju Feuerbacha niso nič drugega kot pravo bistvo človeka. Vendar, žal pa kot "človeka" Feuerbach pozna samo zemeljskega smrtnega človeka, čutnega človeka. Kasneje je Friedrich Engels, prijatelj Marxa pisal o Feuerbachovem delu: "Odrešilno delovanje te knjige, dragi Marx, moraš sam doživeti, da bi si lahko ustvaril predstavo". Tako je takratno Evropo preplavilo veliko navdušenje.

Zaradi silne vneme raziskav in prodiranja je razumljivo, da se je takratna vizija popolnosti zakoreninila v podobo zemeljskega življenja in sveta. "Podredite si svet." Ta vizija se je povezala z humanizmom. Karl Marx in njegovi nasledniki so predpostavljali, da bi človek lahko iz sebe samega razvil še velika psihična bogastva in si podredil iz naravnega reda mogočne vire. Da pa bi trud in prizadevanje, da se povsem izkoristi naravni potencial, preobremenilo človeka in naravo ter ju pripeljalo do osiromašenja, takratni borci za to idejo še niso spoznali. Še marsikaj se ni vedelo. Metoda razvoja pravega Človeka je po Marxu metoda "kritike", merjenje zemeljske resnice z idejo tistega, kar naj bi bilo in borba proti vsem barieram, vsem oblikam zatiranja, ki so v nasprotju s pravim človekom.

To borbo so vodile kasneje komunistične partije, ampak ker hudič nikoli ne počiva se je zgodil nepojmljiv preobrat. Le kdo bi lahko takrat sredi prejšnjega stoletja vedel, da se bo boj za osvoboditev končal z zatiranjem naroda v imenu komunizma. Marx in Engels sta hotela premagati zakon nasprotij. Seveda jima to ni uspelo, kot ne še nikomur v vsej zgodovini tustranstva. Vsekakor pa bodo vsi načrti, vsa delovanja končno razodeti na tem svetu. Svet, v katerem živimo, vedno v nekem trenutku pokaže človeku svoj pravi obraz. Po vsem intenzivnem in bolečem trudu za popolnost na tem svetu, lahko pogledamo v notranjost tega sveta. In do česa pridemo? Bil je, je in bo svet nasprotij, svet vzpona, razcveta in zatona, svet borbe in smrti. Zakone te narave nasprotij komunizem ni mogel premagati in jih tudi ne more. To se vedno najbridkeje uresničuje na tistih, ki ga hočejo premagati na tem svetu.

To igro nasprotij lahko premagamo, z delom na sebi tako da pripravimo v sebi pot k svetlobi duha., da se ponovno poveže z "domovino", kraljestvom duhovnega univerzuma nesmrtnosti. Samo nesmrtno lahko zazna nesmrtno. V tem smislu nam govori "Evangelij po Filipu".

"Nihče ne more zaznati ničesar neminljivega, razen če je sam neminljiv. Z resnico ni tako kot s tem svetom, kjer človek vidi sonce, ne da bi bil sam sonce, kjer vidi nebo in zemljo in vse ostalo, ne da bi bil sam nebo, zemlja in temu podobno. V kraljestvu resnice vidiš nekaj resnice in postaneš sam del resnice. Vidiš duha in postaneš sam del duha. Vidiš Kristusa, postaneš Kristus. Vidiš Očeta, postaneš del Očeta. Tu na tem svetu vidiš stvari, samega sebe pa ne vidiš. Na drugem svetu pa vidiš samega sebe, kar tam vidiš, to postaneš."

Kdor dela na sebi to dojame, postane moder in pusti, da ga preoblikuje Kristus. Tako božanska svetloba v njem živi in deluje v službi Boga, sveta in človeštva. Je ena sveča svetlobe več. To je služenje svetu in človeštvu. Samo delovanje deset takih ljudi, je lahko tako veliko, da si običajni človek tega niti misliti ne more.