(Resnična zgodba)

Nekoč je padla z drevesa.
S tal je videla le veje, češnje
in malo zelenja.
Prebledela je.
V tistem trenutku
je napolnila s strahom
ves vesoljni svet.
Omotična se ni spomnila
ničesar koristnega več.
V ustih je imela češnjevo peško.
Svet je izgubil svetlobo.
Sonce je izginilo.
Čutila ni niti padca,
niti bolečino.

Padla je na klin lestve
in izgubila nedolžnost.



Nato se je znašla na tleh
in drevo je zardevalo ob njej.
Vid je izgubil razločnost slike,
ki je bila v njenih idejah o plezanju
in obiranju sladkih sadežev.

Zakaj jo je trenutek nepazljivosti
ločil od njenih namenov?
V vsakem hipu, ob vsakem trenutku
je imela možnost za plezanje na drevo,
za ljubljenje "frklje" s fantom,
ki ga ni imela, pa ne.

V vsakem hipu je verjetnost,
da padeš z drevesa,
nato ji je postalo všeč,
da je vnovični dih preživela,
neglede na to ali iz ljubezni
do življenja, ali iz strahu,
ko sta bila volja in pozornost oslabljena.
Vstala je in vnovič splezala na drevo.

Čez leta je svojemu fantu
povedala zgodbo o obiranju češenj
pa ji skorajda ni verjel.

...o0o...