Je bil en gozd. Tak...eni pravijo da velik, spet drugi da niti ne. Lep, kot je lahko lep mešan, še kar zdrav gozd, čudovit skratka. Če bi kdo štel drevesa, bi ugotovil, da za malenkost prevladujejo iglavci, pa jih ni.

V gozdu so živele živali, kar precej njih, raznorazne, tudi ptice. So se družile med seboj, razen s pticami, ki so več ali manj letale okrog in tudi drugod. So se pogovarjale med seboj o strašansko pomembnih in nepomembnih dogodah in prigodah, razen s pticami, katerih ščebet in pesem je bila njim preveč nerazumljiva, dasiravno lepa.

Vsem živalim tega gozda je bilo skupno, da nobena od njih ni še nikoli stopila iz gozda, niti ni prišla do njegovega roba, razen ptic seveda, ki so letale okrog in drugod in povsod. Kadar se niso hranile, jim je bila priljubljena zabava, razpravljanje o razsežnostih gozda in vsega nasploh, razen ptic seveda, ki so letale okrog in drugod in povsod. Nekatere so trdile, da je gozd neskončen, spet druge, da je končen, tretje da je za gozdom še en gozd, četrte, da je za gozdom nekaj drugega, a ker ničesar, razen gozda niso poznale, niso vedele kaj. Nekatere so trdile, da so prisluhnile ječanju dreves v viharju, druge so bile prepričane v izpovednost poslavljanja dneva, tretje je vodila mehkoba koraka v vedno vlažnem mahu, spet ene nekaj ostalega. Razprave so bile burne, dokazovanja silovita, včasih so se malo steple, tudi žrle med seboj, vmes so prisluhnile ščebetu in pesmi ptic, ki so letale okrog in drugod in povsod, in se strinjale, da lepo ščebečejo in pesem je tudi lepa. In živali so bile nadvse zadovoljne.



Pa je bil med njimi mlad lisjaček, nejeverni Tomažek, ki mu pestrost prepričanj ostalih ni zadoščala prav čisto. In je spraševal, ali so vsa drevesa ječala v viharju, tudi mlade breze, ali v vsakem viharju ječijo enako razpoznavno, ali je izpovednost ugašajočega dneva enako izpovedna tudi če dežuje, ali mehkoba mahu vodi enako, če se vležeš nanj, ali ostalo ni kaj drugega.

Mali lisjaček, za lisičkami godnimi pogleduj, so vzvišeno svetovali mu eni; lisjaček bedaček, zmajevali pomilovalno spet drugi; leskovo mast zate, rohneli že tretji. Je malce vznemiril njih pašnost. In živali so bile nadvse zadovoljne.

Ptice pa so letale okrog in drugod in povsod.

Bi bila to skoraj basen, če ne bi ravno ta trenutek kmet s svojim traktorjem pripeljal gnoj na njivo ob gozdu. Je baje skrajno primeren čas. Eh.


;)
en bk