Mirna, jasna noč
in zvezdnato nebo...
moj pogled uprt v zvezdo,
ki žari močneje
in moje neskončno hrepenenje...

Hrepenela sem po tem,
da bi nekoč dosegla nebo
in se dotaknila te zvezde
jo občutila ...
in nisem niti slutila
da tudi zvezda hrepeni po meni,
po mojem dotiku.

In neke dolge, samotne noči
se je zvezdica, nežno,
kot beli metulj
spustila v moje srce.
In občutila sem neskončno nežnost,
mehki, žametni objem miru,
ki me je zapolnil, in pomiril.



In mala zvezda je prižgala LUČ v mojem srcu,
in iskrico Svetlobe v mojih očeh.

Imela je zlate oči,
in v njih sem videla vse človeštvo, vsa bitja, vse Stvarstvo
v podobi
nedolžnega otroka.

In dete me je vprašalo:
ali me ljubiš tako , kot ljubim JAZ tebe?
Veš, hrepenenje ni dovolj,
meni je potrebna ljubezen da živim.
Ko objameš sebe z ljubeznijo
je to Božji objem,
in dotik
je Božji dotik tvoje duše.

Čuvaj ta vir, ta sveti ogenj v srcu
kajti to je tvoje pravo bistvo.

in zajokala sem od sreče...

ARELENA