Poslušajmo sebe kako govorimo in kaj, ko se pogovarjamo z ljudmi. Posebno pomembno je, da slišimo sebe takrat, ko nekomu kaj svetujemo ali mu povemo svoje mnenje o neki stvari. Malokdaj se osredotočimo nase, saj so nas vedno učili, da poslušajmo druge, kaj nam govorijo, ne pa sebe, kaj jim mi povemo. Seveda je dragocena vsaka beseda, ki nam jo nekdo nameni, še bolj pa je dragoceno to, da nas nekdo vpraša za mnenje oziroma za nasvet. To pomeni, da nam zaupa in ima z nami prijetno izkušnjo.



Naši pogledi na stvari in svetovanja so lahko mnogokrat sporočila, ki jih dobimo iz svoje notranjosti. Takrat, ko želimo nekomu res iz srca povedati nekaj lepega, koristnega, kako naj ravna, je to sigurno sporočilo, ki nam ga pošljejo angeli, da preko svojih ust slišimo sebe in si svetujemo, kako je potrebno ravnati v situaciji v kateri se lahko znajdemo že takoj naslednji trenutek sami. Takrat, ko povemo nekaj kar čutimo iz srca, je tudi najbolj prav in vse kar bi bilo drugače, bi bilo slabo in narobe.

Nikoli se ne prenaglimo, da ne bomo obžalovali besed, saj imajo moč. Ko je beseda, misel ali sporočilo izgovorjeno, ni mogoče, da jo vzamemo nazaj. Beseda lahko udari močneje in ima dolgotrajnejše posledice kot samo fizično dejanje, kot fizična bolečina. Zdravniki je ne morejo pozdraviti, dati v mavec, ko je npr. srce zlomljeno, ko krvavi, ko je prizadeta duša. Razočaranja so res samo takrat, ko imamo pričakovanja, ampak mi to vemo in prav zato moramo z drugimi, ko tega ne vedo ravnati z orodjem, katerega sami poznamo. Saj smo v prednosti in to je potrebno izkoristiti, ker smo močnejši in trdnejši. Sami se znamo zaščititi, ker vemo, da je vse kar nekdo reče plod njegovega dela in čustvenega stanja in se nas to sploh ne tiče. Vsak, ki žali, vemo, je žrtev svoje žalitve najprej on sam. Vsak, ki je zloben, škoduje najprej sebi, nato še ostalim, predvsem tistim, ki niso dovolj močni in vzamejo zlobo "nase", kot da se njih tiče.

Več znanja ko človek ima, bolj mora modro z njim ravnati. Vsak se mora zavedati, da vsi nimamo istega znanja, da eni ne vedo, kar vemo mi, na drugi strani pa mi ne vemo, česar drugi vedo.

Tako mišljenje človeka bogati, ga dela strpnejšega, boljšega, bogatejšega v duhu in mirnejšega. Z vsako situacijo, ki mu pride naproti, se lahko sooči z mirom v srcu, z zaupanjem v Boga, ki ga ima v sebi, saj je komunikacija s človekom prvi stik z zunanjim svetom, potem je šele dejanje. Izhajati moramo iz sebe ven, poslušati, kaj nam govori srce in ga ubogati, ker je to sporočilo namenjeno nam.