NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

6 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Kam jih vodi?
  • Predsednika iščejo...
  • Družbene mreže in...
  • Misel tedna
  • Ribe na drevju, p...
  • Žametne vrtnice [+2]
  • Poletje se je pos...

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    petek 22-sep
  • Dan brez avtomobila

  • sobota 23-sep
  • Dobrodelni dogodek ŠAPICE SREČE
  • Jesenski pohod na 36. Kmečkem prazniku v Svečini

  • nedelja 24-sep
  • M'hajlov s'min

  • ponedeljek 25-sep
  • Samopodoba v diferencialni psihologiji

  • torek 26-sep
  • Jubilanti: Lado Leskovar
  • Joga večer s Sačinandano Svamijem

  • petek 29-sep
  • Ženski ekskluzivni vikend retreat (odklop) »Ko objamem sebe in proslavljam svoje življenje « - 29.9. do 1.10.

  • sobota 30-sep
  • Seminar „Življenje je zmaga“ - Pot stkana iz svetlobe

  • sobota 07-okt
  • Koncert Terry Oldfield & Soraya

  • nedelja 08-okt
  • Delavnica Terry Oldfield & Soraya

  • sobota 14-okt
  • Delavnica izdelovanja talismanov in amuletov

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Naš odnos do indigo otrok   
    četrtek, 27. maj 2004 @ 06:04 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    Naš odnos do indigo otrok je zrcalo našega odnosa do nas samih

    Dve leti je minilo od mojih prvih objav, v katerih sem zapisala svoje lastne izkušnje ob soočanju z novodobnimi otroki in njihovimi novimi vedenjskimi vzorci. Vesela sem, da so članki delovali kot nekakšno dramilo. O njih je potem pisalo še dosti avtorjev in še piše. Kar je razveseljivo je to, da zasledim kakšen članek o njih v revijah, ki niso osredotočene prav na duhovno rast in se pod članke podpišejo celo psihologi.

    Pojem "indigo" tako ni več tuj v našem prostoru (Slovenija); vsaj slišalo je zanj že veliko odraslih in otrok. Tako, kot se pri vsakem poimenovanju dogaja, se tudi pri pojmu "indigo" rado zgodi, da si pojav ljudje različno prevedejo skozi lastne filtre sprejemanja, dojemanja in dopuščanja. Nekaterim se zdi, da bi bila razlaga za "indigo": "nekdo, ki je več, nad…" ; tudi otrokom se kdaj pa kdaj zahoče, da bi se pod "indigo" razumelo (in predvsem toleriralo!) prav vse, kar počnejo in, na kakšen način to počnejo.

    Kakorkoli že poimenujemo skupek nekih novih razsežnosti, ki jih opažamo pri otrocih, naj jih imenujemo "indigo", "zvezdni", "otroci modrega žarka", "novodobni" ali preprosto naši otroci (kar mi je najljubše) - počasi se je vsidralo v našo zavest, da ne gre samo za neko poduhovljeno teoretiziranje, pač pa, da so ti otroci tu, in to čisto zares. Kajti, informacije so se samo seštele z izkušnjami, ki jih imamo vsak dan v odnosu z njimi.



    Kar sem v člankih podelila z vami, je terjalo najprej pošten notranji proces, v katerem sem se kar nekaj časa vrtela, ne da bi vedela, ali mi bo sploh uspelo zlesti ven. Proces ni bil ne lahek, ne kratek. Dolgo časa sem se na izziv odzivala precej trmasto in togo, večinoma pa prestrašeno. Kaj se dogaja? Kaj se dogaja?, je neprestano odzvanjalo v meni, ko je vsa komunikacija med menoj in hčerko in v odnosu z učenci, zamrznila. Bolj, ko sem silila v njih s starimi, preverjenimi načini, bolj odločno so se odzivali s svojimi zelo značilnimi (ki sem jih takrat zelo "trdo" izkušala, ne da bi vedela, za kaj gre) reakcijami.

    Najbolj boleče sem jih doživljala s hčerko, saj je njena vesela in humorna narava začela postajati en sam hlad, jeza in celo depresivnost. Okoli mene pa nikjer ničesar, za kar bi se lahko prijela. Zelo dobro se spominjam večera, ko sem se dobesedno zlomila. Hči je v sobi na ves glas v neskončnost vrtela eno in isto pesem (najbrž nima pomena govoriti, da ni bilo nekaj poskočnega), odsotno sedela in gledala v prazno. Pomolila sem glavo skozi vrata in na moj prestrašeni, obupani izraz na obrazu je odreagirala z besedami, ki so me stresle do temeljev, saj sem jih začutila v zadnje vlakno: "Življenje tukaj je zaman! Dost mam!" (Šele dosti kasneje sem se spraševala, kje je našla izraz "zaman" pri teh letih, saj ga v vsakdanjih pogovorih nikoli ni uporabljala. In, seveda, kako je poudarila TUKAJ, kar je pomenilo na Zemlji. Jaz pa sem si prevedla "z mano", ker sem obupno nemogoča mati in sem se pod težo krivde kar sesedla).

    Takšnih posebno energetsko močnih trenutkov nikoli nisem znala ubesediti (in mi še vedno ne gre). Bilo je preveč za moj um, da bi se česa domislil; bilo je premočno, prehitro, preveč ga je šokiralo. Vse, kar sem takrat z vsem bitjem dojela, je bilo, DA GRE ZARES. Kako dolga je bila noč, nima pomena pojasnjevati, saj je bila to noč, v kateri čas izgubi vso svojo kredibilnost. Tokrat je bilo menda prvič, da sem v tem izzivu obstala. Dobesedno me je treščilo samo vase.


    Šele dosti kasneje (takrat, ko sem o izkušnji z otroki že lahko pisala), sem lahko povsem mirno doživela svoj odziv. Kajti - nič več me ni vleklo v panično spraševanje in siljenje v otroka s svojim "prav in narobe" ne glede na to, da je šlo tokrat tako zelo zares in bi "po starem" še posebno takrat "morala skakati vanjo s svojimi starševskimi prijemi". Zaprla sem vrata, obsedela in se znašla v nekem nenavadnem miru. Vse, kar sem takrat bila, je bil en sam občutek (ne misel!): "Mateja, zate gre!"

    In res je šlo zame. Vendar zdaj ni bilo več zataknjenosti, brezupa, teme. Bilo je delovanje. Vso pozornost sem intuitivno usmerila vase. Še danes ne vem, od kje mi toliko poguma, da sem opustila panično zaletavanje v hči (in učence) in vso pozornost usmerila vase. Sprejela sem vse, kar mi je v tistem času prišlo na pot kot pomoč in podpora v mojem namenu in se precej hitro znašla v čisto novem prostoru zavedanja. V moji glavi je paničen glas "moraš!, moraš!,… kam to pelje?,… stvari ti uhajajo iz rok!,…." potihnil in iz čisto drugega prostora sem začutila željo, da poiščem pot do hčerke, učencev.

    Naenkrat večino tistega, kar me je plašilo, ni bilo več pomembno. Edino, kar sem z vsem bitjem čutila, je bila ena sama želja: "Kaj lahko naredim, da privabim smeh na njena lica?" Kakor je bila ta želja prej videti kot čista utopija in nestvaren odnos do resne situacije, pa je bila to v resnici pot, ki me je pripeljala nazaj do otrok. Ta proces , v katerem nisem imela nobene pomoči "odzunaj", razen velikega iniciatorja - indigo hči, je pomembno zaznamoval moje nadaljne življenje. Takrat se mi še sanjalo ni, da si drugje po svetu ljudje izmenjujejo izkušnje o pojavu "indigo", nobena informacija ni priletela odzunaj, pa če sem še tako prosila zanjo. A je bil že namen, da se je zgodilo natanko tako. Ničesar ni nad lastno izkušnjo.

    Prvič sem zavestno doživela "odgovor je v meni". V takšni situaciji pomeni ne slediti strokovnim nasvetom učiteljev, razrednika, psihologa, babice in dedka, prijateljev in znancev, resno izzvati lastno zaupanje v to, kar izbiraš. Pomeni prevzeti odgovornost. In pomeni začutiti lastnega ustvarjalca in kreatorja življenja.


    Ko sem se, po spoznanju, da gre zame, spravila v zadovoljivo ravnotežje, sem spontano vstopala v odnos s hčerko drugače. Kar je odločilno zasukalo najino komunikacijo, (in, kar je še pomembneje - kar je ponovno vzbudilo v hčerki veselje), je bila nenehna možnost izbire. In po izbiri, moje sprejemanje; brez očitkov in pregovarjanja, da bi bila kakšna druga možnost boljša. Tega sem se seveda krepko učila. Vendar me je hčerin odziv tako prijetno presenetil, da je bilo to učenje eno najlepših.

    In takrat je prišla še zunanja potrditev. Informacije so prišle do mene. In samo potrdile to, kar sem sama izkušala. Bila je preprosto nagrada. In rodila se je želja, da izkušnjo podelim. Odziv na članke je bila še ena nagrada. In potrditev tega, kar v sebi vem - lastna izkušnja je tisto, kar spremeni vse, česar se dotakne.


    indigo otroci

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Indigo otroci
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040519120440608

    No trackback comments for this entry.
    Naš odnos do indigo otrok | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,29 seconds