Tam daleč, nekje, kjer sem doma
meglice šepečejo moje Ime
tam nekje na koncu srebrne mavrice
rože ovijajo moje roke
tam daleč, nekje
sem pustila srce...

Zemlja, ti lepi, nori planet,
tako mila si in vendar tako nesrečna.
Prišla sem se učit in na pomoč
a sem tudi jaz zaspala...

V Duši čutim hrepenenje,
ko zrem v zveznato nebo,
nekje daleč, o, moji zvezdni bratje in sestrice
ali slišite moj klic ?
Ali slišite jok mojega srca?
tih šepet in prošnjo,
ki doni globoko v vesolje?


Vem, pozabila sem na vas,
pozabila sem, kakšen je moj obraz
preden sen se rodila
v ta nesrečni jaz...

Tako rada te imam, ti nori planet
tako si želim včasih objeti ves svet,
vem, da sva jaz in ti
mi vsi
in da ničesar razen BOGA
v resnici ni...

O, BOG, Ljubezen moja večna,
včasih sem tako nemočna,
tako izgubljena v tej lepi pravljici ,
da pozabim, kako je, če si resničen...

Vendar NOČEM NIKOLI VEČ ZASPATI!!!

Svobodna se bom nekoč, nekje
predala Veliki Praznini
vem,
čakajo name
vem, čakam nase
vem,
ČAKAŠ name...


ARELENA