Prijatelj, izrekel si mi
izredno čustvene in srčne besede,
katerim dolgujem svojo perot,
vzlet ptice na krošnjo drevesa,
kjer večno vladajo bogovi
na sipinah večernega molka
in na delčkih vesoljne snovi,
na iskanju utripajočih noči,
na odtisih, ki so jih zaznamovale oči.

Tam šumijo veje svoje senčne pesmi,
nanje se je ujelo jutranje sonce,
nanje so obešena bremena in skrbi,
nanje so obešeni sadovi resnice,
nanje so obešeni relikti preteklosti,
tam odmevajo pogovori o vsem,
kar sva govorila in napisala.

Tam živijo žametne pesmi svojo usodo
in poetična moč živi v njih svoje življenje.
Pomeni se lahko sprevržejo v stiske,
stiske v spoznanja in živo snov,
ki ima razlage v odmevih modrosti.


Vse je obrnjeno k doživetjem v nastajanju
možnega, skritega, popolnega in resničnega,
kot bi pripeka poletja zažarela prek izvira
z k sebi zasukanimi dlanmi rok zaradi odžeje,
ko nas življenje pije in jemlje,
ko se čustva dotikajo prstov in peresa.

Ljubim papir v belini njegove površine,
ljubim vse začetke svojih samotnih pisav
in iluzij, ki me napajajo z ljubečim soglasjem
svoje duše, potrebne uživanja in lepih besed
z bisernimi metuljevimi krili na svojih hrbtih,
na katerih počiva žarek toplega sonca.

Z občutljivimi duhovnimi prsti bi tkala
tkanino z ožiljem in stotero znamenji veselja,
modrino, v kateri se izmenjavajo sonce in zvezde,
puhasto in breztežno območje za domovanje srca.

...o0o...