Sonce na nebu
našega skupnega življenja
zatemnjujejo
oblaki nezaupanja,
megla nepoštenosti,
sumničenja in prenarejanja,
noč besa in sovraštva.

Soncu v našem življenju
zapirajo pot visoki zidovi,
ki smo jih postavili
med ljudi,
nevidni,
srhljivi zidovi,
v našem lastnem stanovanju,
v našem najožjem družinskem krogu.
Naša vrata so neusmiljeno zaprta
pred tistimi, ki jih nočemo več videti.

Sprava:

edina roka, ki potrpežljivo
odstira oblake.

Sprava:

prva jutranja luč,
ki postopoma prežene noč.

Sprava:

Ključ, ki neprodušno zaprta vrata
vendarle spet odpre.

Nikoli ni prepozno,
da se s kom spravimo,
kajti nikoli ni prepozno
ljubiti
in tudi nikoli ni prepozno
biti srečen.

Kdor ne mara sprave,
ostaja v temi,
v njegovem srcu pa
se bohoti nemir
kot rakasta tvorba.
Kdor ne mara sprave,
kaznuje predvsem sebe.

Sprava se morda
zdi nemogoča,
kajti sleherna sprava
mora priti z dveh strani.

Sprave ni mogoče izsiliti.
Spravo moramo sejati,
drobna zrnca miru
in prijateljstva.
Spravo moramo
pustiti rasti
ob poti,
na kateri srečujemo druge.

Spravi se,
kolikor je odvisno od tebe
in kolikor je le mogoče,
z vsemi ljudmi okrog sebe.

Nikoli ni prepozno.


Reci življenju DA
Phil Bosmans