|    
 Mateja Keber 
  V prejšnjem delu sem svoj članek začela z uvodom, da je življenje podprlo moj 
namen, da se spoznam z novo energijo in razumem, kaj prinaša. Kadar se mi takole 
kaj lahkotno zapiše, se, govorim iz izkušenj, lahko kar pripravim na novo 
poglavje v življenju, ki me neprestano spominja, koliko izrečenega namena 
nameravam "shoditi" v življenju. V tem primeru mi je, zelo kmalu, pod nos 
pomolilo vse tisto, česar ne poznam in ne razumem. Postavilo je pred mano 
izbiro, ki sem jo precej lahkotno obelodanila javnosti. Samo toliko, da me 
spomni, da vedno lahko ponovno izberem. Samo toliko, da sem za nekaj časa 
odložila pisanje tega članka in se iskreno vprašala, če to res želim (kljub 
zavedanju, da ne razumem vsega, kljub dejstvu, da se zopet postavljam "ven" in 
kljub temu, da izpostavljam sebe in hči, ki sva tako ali tako že precej 
izpostavljeni in nekako kaževa, kako "naj bi se otrok ne vzgajalo"). 
 Morda se bo izkazalo, da v resnici ne razumem, kaj prinašajo otroci nove 
dobe. In to je dober začetek. Morda se izkaže, da sem napovedala prihodnost in s 
tem olajšala prehod mnogim in tudi to je dober začetek. Izbrala sem svojo lastno 
pot, kako se nameravam imeti v novem tisočletju z novimi energijami, ki so mi na 
voljo. Kar pomeni, da je vse, kar je tu zapisano moja realnost, ki ni nujno, da 
je tudi vaša. 
 Torej, malo manj lahkotno, vendar precej bolj z zavedanjem, ponovno izbiram 
isti namen. 
 
 
 
 
 NASILJE OTROK NOVE DOBE IN IZKUŠNJE PRI POUČEVANJU  Izkušnja druženja z Otroki nove dobe - Indigo otroki, zna biti tudi vse prej 
kot prijetna. Pravzaprav ni prijetno slišati in še manj doživeti (še posebno, če 
gre za tvojega otroka) njihovo nasilno vedenje. Kajti, dobro se je zavedati, da 
bodo (in to je mišljeno ZARES) uporabili vse načine, da izpolnijo svoj namen. 
Raje ne bi naštela, kaj lahko pomeni "vse načine". Zato je, kadar je situacija 
zanje še posebno pomembna (pomeni potrebna spremembe), slišati iz njihovih ust 
marsikaj, kar človeka strese do temeljev in, če to še ni dovolj, uporabijo svoje 
naslednje orodje - nasilje. 
 Njihova jeza zna biti nekaj, kar ste redko ali bolje, še nikoli do zdaj, 
doživeli. Glede na to, da v sebi ne nosijo nam še kako poznanih občutkov krivde 
in, da jim je spoštovanje avtoritete nekaj, zaradi česar so tu (namreč, da se 
spomnimo, da ni večje avtoritete kot smo mi sami, pomeni, vsak od nas, pomeni, 
tudi otroci), si lahko zamišljate, kako je videti in doživeti njihov jezni, 
bolje besni, odgovor na naše delovanje. Največkrat tako reagirajo, kadar jim 
postaviš kakšen ultimat brez pojasnila (kot bi primerno razgretemu biku pomahal 
z rdečo zastavico) ali zahtevaš od njih nekaj, kar oni občutijo kot nasilje nad 
njimi. In tega je res veliko! Kajti, to so zelo senzibilni otroci, ki imajo vse 
svoje tipalke usmerjene v odnos odraslega sveta do otrok. To, kar oni začutijo 
kot nasilje nad njimi ali njihovimi vrstniki, je lahko že zelo majhen poseg v 
njihovo svobodno odločanje o svojem življenju.. Pravzaprav so nekakšni varuhi 
vseh ostalih otrok in želijo, da ravnamo z njimi spoštljivo. V medijih je možno 
prebrati, česa vse so se sposobni lotiti. Način, kako pretresti "stari svet" 
izberejo intuitivno in cilj je dosežen - mi smo v resnici pretreseni, šokirani 
(preberite ugotovitve strokovnjakov o streljanjih v šolah)! 
  
 Moja izkušnja z njimi na srečo ni bila tako dramatična. Sem pa lahko 
opazovala nasilje teh učencev v šoli, v kateri poučujem. Njihova senzibilnost je 
tako tankočutna, da lahko "eksplodirajo" zaradi potrtosti sošolca (ki je recimo, 
prestrašen, ker mora domov prinesti obvestilo o slabem uspehu). Opazovala sem 
razredno dinamiko, ko so dobili v roke rezultate pisnega preverjanja. 
  Indigo otrok, ki je praviloma zelo bister, vendar brez ambicije, da bi bil 
uspešen, je dobil svojo klasično tri ali dve, kar ni noben pretres zanj, 
sošolec, ki sedi čisto na drugem koncu razreda, pa dobi oceno, ki ni primerna za 
njegove starše (lahko je to tudi štiri). Indigo otrok ocene, ki jo je sošolec 
dobil, ne vidi, pač pa čuti njegov strah in začne svoj nastop: "Moramo te teste 
pokazati staršem?" Njemu je to seveda vseeno, za sošolca gre. "Ja, želim, da jih 
starši pogledajo," rečem. "In v čem je tu fora?" izziva naprej. "V tem, da 
skupaj pogledate, kaj vam ni šlo tokrat in vam bodo lahko pomagali, da vam bo 
šlo naslednjič bolje," odgovorim in vem, da moram pazljivo izbirati odgovore, 
ker gre za pomembno stvar. "Še vedno ne vem, v čem je štos! Saj nam itak nikoli 
ne pomagajo, pač pa je to samo še ena stvar, da nam bodo težili!" se Indigo ne 
da. "Kaj te zares skrbi?" tvegam in vprašam. Takrat se usuje: "Ta šola je 
brezvezna! Kaj bi radi od nas? To, kar nas učite so bedarije! Ne zanima vas, kaj 
res znamo, težite z nečim, kar hočete, da naredimo in ste potem vsi srečni, ker 
ugotavljate, da tega ne znamo. Ampak povem vam, da obvladamo vse stokrat bolj 
kot vi!!!!" V mislih rečem "hvala za sporočilo",( res se strinjam z njim)... 
"Vidim, da si zelo razburjen... te skrbi reakcija tvojih staršev...?" se mi je 
izreklo. "Itak bodo izvedeli za ocene. Itak je pa vse tole eno sranje!" 
temperatura narašča. Tisti nesrečnik, ki se v resnici boji odziva staršev, se 
očitno boji tudi moje reakcije in se nemirno preseda na stolu, vendar se je 
njegov sošolec očitno odločil, da zadevo uredi. "A lahko te ocene popravljamo 
prej, preden jih vidijo starši?" reče in, seveda, ne misli sebe. "OK!" - rečem 
in tako tudi mislim, saj mi ni do tega, da bi se ping-pongala v nedogled, pa 
tudi predlog se mi v resnici ne zdi slab. 
 Dejstvo je, da so sposobni vrtati v nedogled in imajo neko neznano 
vztrajnost, ki ne popusti, dokler niso zadovoljni z izidom. Bi rekla "trda 
pogajanja", kjer je dobro natanko vedeti, kaj želiš in s kakšnim namenom 
vztrajaš. V njihovih besedah je resnična moč in zelo dobro veš, da ne bodo kar 
tako pustili, da jih pustiš brez njim zadovoljivega rezultata. 
  
 Velikokrat se ne izide tako. Poslušam svoje kolege in jih vidim tudi, kako 
prijokajo v zbornico, ker so izgubili bitko s temi otroki. Pravzaprav moram 
reči, da se to dogaja zelo pogosto in vedno bolj. Če učitelj ni pripravljen na 
njihove odločne izzive, ga dobesedno spravijo na kolena in lahko si 
predstavljate, da to res ni prijetno doživetje, saj vate zre osemindvajset otrok 
in to z velikim zanimanjem! Tukaj "na kolena " ne mislim, da sprejmeš njihovo 
igro, kajti to je skoraj edino, kar ti preostane, če želiš sodelovanje in ne 
(izgubljeni) boj (zanimivo pa je to, da, ko jo sprejmeš, dovolijo, da odigraš po 
svoje), pač pa tisto trdovratno vztrajanje pri "načelih" in "principih" (na te 
stvari so res alergični). Gorje učitelju, ki se je odločil vztrajati pri "redu 
in disciplini kot se šika"! Ta lahko doživi, kot se dogaja tudi v šoli, kjer 
učim (in kdaj pa kdaj tudi meni), da bo "Indigo" sredi ure mirno telefoniral 
svojemu prijatelju v sosednji razred, da je tukaj "ful bed", da si bo zaželel 
vode in mirno odhlačal k umivalniku, da si jo privošči, medtem se bo malo 
pomotoma spotikal in povzročal hrup in hihitanje sošolcev, se sredi poti 
spomnil, da mora sošolcu na drugem koncu razreda nujno nekaj sporočiti in še 
mnogo tega. Po opisovanju takih in podobnih scen, sem rada spraševala po 
reakciji kolegov (tudi zato, da mi kdo ponudi kaj takšnega, kar deluje v teh 
primerih). "Ja kaj, zapisala sem ga v dnevnik in zahtevala kazen!" No, to pa je 
nekaj za njih! 
 Kot razredničarka sedmega razreda lahko povem, da je bilo v dnevniku mojega 
razreda toliko vpisov. da bi se vsak zgrozil nad stanjem tega razreda. Seveda je 
bil glavna zvezda ves čas en sam učenec, ki mu je uspelo (in učiteljem z 
zahtevami po vzgojnih ukrepih), da smo ga premestili v drug razred. Njegov 
odziv? Ironično se nam je nasmehnil in seveda je vsem jasno, da s tem nismo 
dosegli prav ničesar. Vprašanje na mestu je, kaj bi sploh radi dosegli?
  
 Spominjam se ene od govorilnih ur, na katere vabim tako starše kot otroke. 
Pri meni se je oglasil oče (da malo povpraša, kako je) učenca, ki si je v tistem 
obdobju "nabral" kar precej nezadostnih ocen. Opazila sem ju že v avli, ko sta 
čakala name. Dobila sem vtis, da tale oče še ne ve, kaj ga čaka. In res ni 
vedel. Ko sta vstopila v razred, sem opazila, kako je otrok globoko vdihnil in 
se nekako "razširil" po razredu. Potem se je mirno vsedel in pustil očetu, da je 
odigral svojo "kako kaj" zgodbo. Tudi jaz. Medtem sem gledala otroka, kaj 
pripravlja, saj mi je bilo dobro znano ozračje, ko se "vstopi in deluje". Čutila 
sem, da se je odločil tokrat "sesuti" očetove "blabla" kot je sam večkrat 
imenoval naša odrasla pojasnjevanja. Ko je oče zaključil svoj uvodni govor (saj 
vem, dragi gospod, če bi vedeli, kaj vas čaka, sploh prišli ne bi), v katerem mi 
je pojasnil, da je skrben mož in oče, sem ga lahko obvestila o sinovih ocenah. 
Ne vem, kako neudobno mu je takrat bilo (samo mislim si lahko, kako bi bilo 
meni), ampak to njegovemu sinu ni bilo dovolj. Medtem, ko je strmo gledal očetu 
v oči (kako poznam ta pogled) je hladno našteval stvari, ki so odkrivale malo 
bolj v podrobnosti njegovo izjavo, da je "skrben mož in oče".
 
 Glede na izkušnje z njimi lahko rečem, da je prav fascinantno, kako si 
izberejo najprimernejši način, da se "staro, neresnično in preživeto" sesuje kot 
hiša iz kock (nam se seveda nič od tega ne zdi "staro, neresnično, preživeto"). 
Včasih udarijo šokantno, da ti vzame sapo, drugič izberejo prefinjen način, pri 
katerem ti pustijo občutek pomembnosti in "vse je OK", tretjič izberejo pravo 
gverilsko vojno, ali pa samo vztrajno "parajo živce",... skratka tisto, kar 
izberejo, gotovo deluje in je zelo primerno (verjamem, da najprimerneje) glede 
na situacijo! Ob tem je dobro vedeti,da je teh otrok vsako leto več...
  
  Znano je, da imajo ti otroci v svoji DNA vgrajen zapis o lastni vrednosti, ki 
je precej drugačen od našega. S tem vedenjem, da so "Bogovi na Zemlji" so se 
rodili in se ga, za razliko od nas, ves čas spominjajo. To je kar velik izziv za 
nas, verjamem pa, da je to pravzaprav tisto, kar si vsi želimo izkušati. V 
spominu imam, da si mi v teh letih nismo upali, kar tako, malo poklepetati z 
učiteljem, ki je hitel mimo nas. No, ti otroci to počnejo zelo sproščeno. Od 
tega, da se ti zjutraj prešerno nasmejejo in ti zaželijo lep dan, do tega, da te 
sredi stopnic mirno vprašajo, če imaš na sebi nove hlače in dodajo svoj komentar 
o tem, kako ti pristojijo (ampak tu je všteto tudi "malo preveč kil za te 
hlače"), do tega, da te brez zadrege vprašajo, kdaj si ti izgubil nedolžnost in 
kakšno kontracepcijo uporabljaš,... Ja, res se počutijo enake med enakimi. 
Verjamem, da bi se še kdo strinjal z mojim občutkom, ki ga imam vedno, kadar 
mislijo zares. Njihov pogled je jasen in vprašanje, na katerega želijo odgovor, 
preprosto terja resnico. Velika razlika je, verjemite. Mislim na to, da nam je 
do zdaj življenje dajalo prostor, da smo se sami odločili, na koliko resnice smo 
pripravljeni. Njihova vprašanja ne puščajo prostora za ostale izbire. Kot bi nam 
sporočali: "Skrivnosti ni več!" 
 Precej zanimivo jih je tudi opazovati, kako so sposobni živeti svoje lastno 
obilje, ločeno od revščine njihovih staršev. Marsikdo zna o tem povedati 
marsikaj, vendar je dejstvo, da k njim denar V RESNICI priteka in ga imajo vedno 
na voljo (kar pa ne velja za njihove starše). Kaj počnejo, lahko slišite 
vsenaokoli (ob obilici zgražanja in obsodb), vendar to njih tako ali tako ne 
doseže, saj obžalovanja, občutkov krivde in pripadnosti nekim vzgojnim načelom 
in sistemom ne poznajo. 
  
 Indigo otroci so v resnici zelo, zelo stare duše. Samo te duše so sposobne, 
že v otroštvu, ko smo mi še pridno srkali vase družinske vzorce in se podrejali 
družinski karmični dinamiki (in potem prizadevno obiskovali razne delavnice in 
predavanja, da smo nekako, vsak po svojih zmožnostih, osvojili nekaj lastne 
vrednosti, nekaj več obilja, nekaj bolj harmoničnih odnosov in nekaj več 
zdravja), pokončno in odločno stati "staremu svetu" nasproti in mu spodkopavati 
nezdrave temelje. Bo tudi držalo, da so prinesli s seboj tudi svoj karmični 
dolg, ki pa se ga, očitno, osvobajajo že v otroštvu. Verjamem, da se je 
marsikomu ob branju malo kolcnilo in je pomislil "To ni to! Manjka jim morale in 
duha!". Res je, nečesa resnično ne premorejo - naših "starih glav". In tukaj 
nikoli ne bomo "prišli skupaj". Veliko jih je, ki o tem veliko razglabljajo, kaj 
vse da bi morali narediti z njimi. Ko bomo premaknili svoj zorni kot, bo slika 
jasnejša in svet lepši. Ker ne gre za to, da bi mi njih spreminjali. Oni so 
prišli spremeniti svet. 
 Ne glede na to, da so izzivi močni in nas postavljajo v precej neudobne 
položaje, so nam ti otroci veliko darilo. Močni so in mislijo zares! Vem, da bo 
prišel čas, ko se jim bomo zmogli iskreno zahvaliti za njihovo izjemno 
opravljeno delo. Vem zato, ker je Raj na Zemlji tako blizu kot še nikoli do 
zdaj. Če ne bi bil, tudi teh čudovitih iniciatorjev ne bi bilo. Ne bi bilo 
potrebe. 
  
 Bolj, ko jim bomo pripravljeni prisluhniti, manj nasilja bodo izbirali. Bolj, 
ko bomo sami izbirali sprejemanje sprememb, več svoje izjemne topline bodo 
izražali. Kdo je tu na potezi, se ve!
  
 Izkušnje druženja z Otroki nove dobe (3. del)   |