NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

2 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Misel tedna
  • Alternative Zero ... [+3]
  • Rodna gruda [+3]
  • Ne sklepajmo jalo...
  • Politične, spletne ... [+3]
  • Tega otroku nikol...
  • Vaši potenciali s...

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    petek 24-nov
  • Slovenski gledališki založniki na 33. SKS

  • sobota 25-nov
  • Sobotna pravljična dežela

  • nedelja 26-nov
  • Maja Haderlap, gostja ob sklenitvi sejma

  • ponedeljek 27-nov
  • Zdravstveni kotiček

  • torek 28-nov
  • SIMPOZIJ - Steps towards liveable cities

  • sreda 29-nov
  • Karierni sejem MojeDelo.com

  • sobota 02-dec
  • Vikend samo za vaju - Shiatsu masaža za pare - 2. 12. do 3. 12. 2017

  • nedelja 03-dec
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani
  • Zakaj je Karel X. pokopan na Kostanjevici?

  • torek 05-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • petek 08-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 09-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • torek 12-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Izkušnje druženja z Otroki nove dobe (1. del)   
    petek, 7. maj 2004 @ 06:25 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Duhovna rast

    Mateja Keber

    Petnajstletna hči seveda ni samo radost in veselje, še veliko drugega je, čemur rada rečem izziv in učenje in priložnost za rast in še kaj. A to ni nič posebnega, tako nekako starši doživimo prostor, ki mu rečemo "puberteta naših otrok". Ne, saj to res ni nič posebnega. Tudi naši starši so šli skozi našo "puberteto", pa njihovi tudi... To, kar je drugače, so otroci sami. Ni več smiselno reči, da so otroci od nekdaj takšni in takšni in bodo potem, ko odrastejo takšni in takšni. Ni več tako.

    Otroci že nekaj časa niso več takšni, da bi mi, odrasli, lahko rekli :"Ah, seveda, poznam to!" Govorim o moji izkušnji, ki verjamem, da je poznana še kakšnemu staršu v tem času. Veliko se družim z otroki. Že sedemnajsto leto sem učiteljica na osnovni šoli in malo več kot petnajst let mama. Ob vseh izkušnjah, ki mi jih je poklic učiteljice dal, je ta, da sem v času hčerine "pubertete" lahko vzporedno, malo bolj odmaknjeno, spremljala še celo generacijo njenih vrstnikov, največje darilo. Že dolgo verjamem, da me življenje podpira in tokrat se je izjemno izkazalo. Podprlo je moj namen, da se spoznam z novo energijo in razumem, kaj prinaša.




    BITI MAMA NOVI ENERGIJI

    Nenavadno je izražala svojo prisotnost že v nosečnosti. Ginekologi so se često sprli med seboj, ko so ugotavljali, kakšno je stanje "zarodka" in seveda, mene. Pa so skupno ugotovili, da je "patološko". Najbrž tako poimenujejo tisto, česar ne razumejo. Kajti midve s hčerko sva bili zelo veseli druga druge. Da je hči, sem vedela. Ime ji nisem izbrala jaz. In pomeni Svetla, Bleščeča. V vsem je bila hitra. V trebuhu je brcala da je veselje, najraje je imela hitro glasbo (ne Mozarta) in porod je bil hiter in hitro je shodila, hitro začela govoriti, hitro je tekala sem in tja, hitro si je zapomnila besedila pravljic in v šoli pesmic in tekstov, kakršnihkoli... Kjerkoli se je pojavila, je bila zvezda. Že kot dojenček. Ljudje so zamaknjeno strmeli v njene očke. To nikoli ni bil otrok, ki bi si želel, da se z njim igraš. Bucbuc in podobno ogovarjanje je naletelo na njeno nezanimanje in ni dovolila pestovanja v katerihkoli rokah, kar je jasno izrazila. Ona si je sama izbirala mirne prostore in se igrala po svoje. Ni želela, da jo motimo, ko se je ure pogovarjala z rožicami na vrtu in polžki na obali. Včasih si je kakšnega hroščka ali mravljico prinesla v svojo posteljo, da sta se ponoči pogovarjala. Imela je škratke pod posteljo, vedela je, da je Bog v srčku, videla je žarke po prostorih in razumela angleške in nemške risanke. Otroci so se vsi po vrsti zaljubljali vanjo in tu ne mislim samo dečkov. In tudi živali. Verjamem, da tudi vsa druga bitja. In, je rada povedala: "Bolje bi bilo, če bi nas učili doma." Do začetka četrtega razreda osnovne šole je bila najbolj občudovano in očarljivo bitje: nežna in sočutna, bistra in izjemno kreativna. V šoli je bila najboljša. Bila je oh in sploh, kadar sem prišla na govorilne ure. Bila je povabljena na prireditev za najboljše učence k županji in njene slike še danes krasijo šolo. Vodila je proslave in tekste govorila na pamet. Pesmice je brez napak deklamirala, ko jih je prvič prebrala... In od časov, ko je bila še dojenček sama odločala, kaj bi jedla, kdaj bi spala, kaj bi rada delala. Ljudje so mi včasih pokroviteljsko namignili, kako "se vzgaja otroka", vendar oni niso vedeli, da se tega otroka "ne vzgaja", ker tega preprosto z njim ne moreš početi...

    In prišel je čas, da pokaže svetu, zakaj je tu. V času, ko je vstopila v četrti razred, smo se preselili v drug kraj. Učiteljica je bila primeren izraz "stare energije", da se je hčerin zapis prebudil. Besede kot "nič ne znate" in "boste že videli" so jo postavili pokonci! Ko sem se postavljala vmes, da ji pojasnim, da je bila učiteljica pač razočarana nad znanjem, ki so ga pokazali, sem začela dobivati odrezave in odločne besede kot "pojma nimate" in "nič ne razumete, kako se dela z otroki". VUF!!! Kje pa je ta mila in nežna deklica? Zdaj je sredi delovanja. In to z veliko začetnico!


    Takrat se je postavila na zadnje noge (kot pravi moja prijateljica, kadar opisuje kaj podobno pomembnega za rast) in je tako še danes. In verjamem, da bo tako še nekaj časa.

    Pomeni, da je postala trda in brezkompromisna do vsega, kar diši po starem, pomeni, do nerazumevanja časa, v katerem smo, do nespoštovanja otrok, po čemerkoli, kar jo, tudi na daleč, spominja na avtoriteto, sistem,...

    Biti odličen v šoli, zato, da boš za odrasle kul, je nekaj, kar ni smiselno, da sploh omenjam. "Bi bila zate enako dobra, če bi padla?" je tisto, kar jo zanima. "Se ti ne zdi, da kompliciraš? Obstajajo preprostejše poti!" zna reči. Ali: "Nimaš pojma, kdo sem!"

    Kdo je? O, malo pa že vem. Na primer, da nobeno pretvarjanje ne zdrži. Ker, če bi to rad, se ti lahko zgodi, da se bo ob najbolj neprimernem času odločila, da te o tem malo povpraša. Recimo, sredi nedeljskega kosila s starši...
    Ali, ko klepetaš s znanko, ki jo srečaš po desetih letih...

    V odrasel svet gleda strmo in odločno. Čisto drugače kot v svet vrstnikov. Ne zanimajo jo tisti, ki so se odločili delati, kot želijo odrasli, njen izziv je drugje. Čisto mehka in sočutna je, ko je prijatelj, ki se drogira, v stiski. Nosi mu izrezke iz časopisa, kako droga ubija mlade. S prijateljico, ki jo pretepa brat, je pripravljena prebedeti vso noč in ne prenese, da kdo grdo ravna z živalmi. Vsak klošar jo je vesel, ko ga tako svetlo pogleda in mu da denar. Za prijatelje je sposobna razdati vso svojo žepnino in jih nahraniti z vsem, kar najde v kuhinji. Vsakemu dojenčku na cesti se očarljivo nasmehne, vsakemu malčku, ki jo kliče, se prijazno odzove. Vsaka žival je deležna njene prijaznosti. In v istem hipu črno pogleda odrasel svet.


    "Ne poznaš me! Drugačna sem!" so besede, ki sem jih zadnji čas največkrat slišala. In verjamem, da je tako.

    Jo pa spoznavam. In me spreminja. Včeraj ravno, sem doživela eno takšno spremembo. Zvečer je bila čisto vznemirjena, ko jo je poklicala prijateljica. Da ne upa domov. "Mami, ne vem, kdaj bom prišla. Nekdo mora bit z njo! Hudo ji je. Rabi pomoč!" Strmela sem vanjo, na jeziku sem imela, da ji postavim uro, do kdaj naj bo doma, potem pa me je objelo spoznanje in rekla sem ji: "Draga moja, kako občudujem tvoje sočutje! Vesela sem, da si ji pripravljena pomagat!" In sprememba je bila tu! Ni bilo tiste znane situacije, ko je divje strmela vame in sporočala "naredila bom to, pa če ti je prav ali ne", pač pa so ji oči zasijale in veselo je pripomnila, da upa, da bo kmalu doma. In je tudi bila. Ko se je vrnila (na uro tokrat nisem gledala) , sem jo povprašala po počutju njene prijateljice in povedala mi je veliko več, kot sem jo vprašala. O vseh prijateljih, ki so v stiski. O tem, kako ob tem doživlja žalost in premišljuje, kako bi jim pomagala... Zjutraj sem zlezla v njeno posteljo. Ko sva ležali objeti in se pogovarjali o sanjah, sem po dolgem, dolgem času doživela to čudovito, izjemno bitje, ki ima tako posebno nalogo, da s svojo energijo premika življenje na Zemlji raju nasproti. In do tja je še nekaj poti. Srečno, draga hči, vem, da je še veliko dela. A tudi nam gre dobro. Še dobro, da potujeva v isto smer! Česar pa ne morem reči za veliko učiteljev, ki so jo imeli priložnost doživeti. In med njimi je bila tudi kakšna izjema. Kar pomeni, da se sem in tja že najde kakšen učitelj, ki zna reči "Ne vem, za kaj gre, vendar sem pripravljen sprejeti ta izziv!"


    BITI UČITELJ NOVI ENERGIJI

    No, tu je pa že sam poskus, da bi to bil, milo rečeno, smešen (preberite še enkrat naslov poglavja). In točno to bi nekateri radi bili! Na primer učitelji. Kot sem jaz. Ki se ne mečem v isti koš z večino. Že od nekdaj ne. Kar velikokrat pomeni, da ostajam zunaj. Ne samo v zbornici. Tudi v življenju.

    Jaz naprimer rečem, da imam lep poklic. Da dobro zaslužim. Da je služba udobna zame. Ste slišali veliko učiteljev to reči? Vendar pa odkritosrčno priznam, da so današnji otroci velik izziv. Ne samo moja hči, tudi vsi petošolci in šestošolci , osmošolci in prvčki,...

    Niso vsi otroci tisti, ki jih imenujejo "indigo" (tudi kup drugih imen imajo, preglejte malo spletne strani, o tem zdaj že razpravljajo tudi strokovnjaki). Pravzaprav sem opazila, da je v vsakem razredu eden, kvečjemu dva (in to je šele izziv, saj to pomeni, da se vse v razredu dogaja med njima). To so otroci, ki dobesedno vodijo ostale. Otrok tako spretno drži igro v svojih rokah, da z lahkoto uro spelje, kamor si on zamisli (in seveda ne učitelj). Zato so to praviloma zvezde razreda, ki so vsi po vrsti nadvse bistri in kreativni, ki pa se jim svoje energije niti malo ne zdi vredno usmerjati v učni uspeh. Veliko večje veselje jim predstavlja izzivanje avtoritete, na vzgojne ukrepe, pogovore z šolsko svetovalno službo in ostale disciplinske ukrepe se ne odzivajo z obžalovanjem. Pravzaprav zmorejo ostati hladni prav ob vseh šolskih mehanizmih, ki jih sistem premore in izzivati dalje..."Kaj pa zdaj?" se da prebrati v njihovih očeh, ko jim izrečeš zadnji vzgojni ukrep, ki ga šolski sistem še premore.

    Čutiti se da posebno vzdušje, ki ga ti otroci vnašajo v šole. Nemoč. In posledično tudi reakcijo nanjo. Nekateri pač še težko sprejmejo, da je sistem tisti, ki je na potezi, da se spremeni. In, seveda, učitelji. Stara energija bi rada, zlepa ali zgrda, da obvelja preverjen način. Ne bo šlo. Nič več. Ni namen.


    Moja izkušnja? Ja, tudi jaz sem se velikokrat znašla v prostoru, ko sem se vprašala "kaj pa zdaj? kaj se dogaja?".In velikokrat odreagirala "po starem". Kakor v odnosu s hčerko. Vendar mi je moje neudobno počutje sporočalo, da je čas za spremembo. Kakšno spremembo? Kako?!? Opažala sem, da vsakič, ko se z zanimanjem odzovem izzivu, "indigo otrok" umakne. To je vse?!? Samo to želiš? Nekako tako preprosto. Ko sem si dovolila do solz nasmejati vsem "štosom", ki so jih želeli sredi razlag o algebrskih ulomkih povedati in se domislila še kakšnega svojega, jim kar na lepem ni bilo do "štosov", pač pa bi ulomke. OK! Preverjate, in, če učitelj sodeluje, to ni več zanimivo. Ura je še vedno tekla po njihovo, ni pa bilo scen, ki si jih noben učitelj ne želi. Spoznala sem, da mi tisti kratek čas, ki ga potrebujejo za to, da povedo, kako pomembni so, ne pomeni niti malo problema, ko lovim učno snov, glede na tisto neskončno prerekanje, ki pa resnično lahko pomeni problem, kako vse skupaj speljati. Torej sem se preprosto vdala in - uro, ki je tekla kot sem se namenila in še veliko lepše, velikokrat zaključila v smehu! In ne samo to! Z lahkoto sem predelala vso učno snov! In ne samo to! Ostal je čas še za utrjevanje in ponavljanje! Še sama sem bila presenečena nad vsemi darili, ki sem jih bila deležna zaradi tako majhnega koraka, ki sem ga naredila.

    Med letom sem izdala svojo pesniško zbirko. Veste kdo so bili tisti, ki so me najbolj navdušeno pričakali, da mi čestitajo? In tisti, ki so mi še celo leto nosili svoje pesmi, da jih preberem? indigo otroci!


    Novi otroci? Da! Ob tem rada ponovim znane modrosti: "Nisem rekla, da bo lahko, je pa vredno!" in "Ni tako, kot je videti!". In kaj pravijo otroci: "Tu smo, če vam je prav ali ne!" Udobneje za nas, če nam je. Kajti mislijo resno, pomeni, to je zapis, ki ga nosijo v svoji DNA. In za to so pripravljeni storiti vse potrebno. Torej smo mi na potezi. Čas je za spremembo! Sicer pa, ali nismo neskončno dolgo molili, prosili, meditirali in izražali prav ta namen? Da se raj na Zemlji zgodi! ?!

    Saj nam gre dobro. Resnično. In, kadar nam ne gre prav dobro, nas na to spomnijo Otroci Nove Dobe. In mimogrede - nova doba je tu in mi tudi!


    Izkušnje druženja z Otroki nove dobe (2. del)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Izkušnje druženja z Otr...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040505162544801

    No trackback comments for this entry.
    Izkušnje druženja z Otroki nove dobe (1. del) | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Izkušnje druženja z Otroki nove dobe (1. del)

    Prispeval/a: titanic dne petek, 7. maj 2004 @ 21:45 CEST
    Draga Mateja.
    Takoj ko sem prebrala tvoj članek, sem se odločila, da te pozdravim. Vem, da sem pri vzgoji svoje še ne deset let stare deklice na pravi poti, vendar je težko "vzgajati" otroka, ki je duhovno zrelejši kot pa si sam. Ko je bila stara tri leta, sem se začela zavedati njenih sposobnosti, vendar od kod prihajajo in to, da jih ima res, kar nisem mogla verjeti. Ker je bila edinka, so me tudi nekateri drugi postrani gledali, da si pač nekaj domišljam. Nekateri pa so videli, da ima posebne želje. Bila je "drugačna", kot ti praviš. Malo je spraševala, živela je v svojem svetu z živalicami, jih zbirala, hranila pajke, hroščke ter jih občudovala. Ves čas pa je pela ali mrmrala neke melodije. Od takrat tudi hodi v glasbeno šolo, zadnje štiri leta pa navdušeno igra instrument in še vedno, če je le mogoče poje. Včasih je to nekoliko moteče: med kosilom, ko si umiva zobe, a dobro. Pri nas ne more biti prižgan noben radio, če je ona doma.
    Ko je kaj povedala, je bilo včasih tako pametno, da smo odrasli utihnili, ker sploh ni bilo v kontekstu z našimi pogovori. Kot npr.: A veš babi, zakaj imamo dvoje ušes in ena usta? Da bolj poslušamo kot govorimo. To je bila njena ugotovitev, saj tega pred tem ni mogla slišati nikjer. Itd….
    S prijateljicami se tudi pogovarja nenavadne stvari, kot npr. kako gleda na kakšno stvar, kako je prav, o nadnaravnih sposobnostih ljudi, o razlikah med ljudmi glede sposobnosti, ki jih imajo… Lansko leto jo je poklicala najboljša prijateljica ob desetih zvečer po mobitelu in jo v solzah prosila, kaj naj naredi, ker se bodo njeni starši verjetno ločili. Ko mi je naslednji dan to povedala, sem zajela sapo. Vprašala sem jo, kaj ji je ona rekla, pa mi ni želela povedati, rekla pa je, da se ne bosta. Povedala mi je tudi, da je tisti večer prosila svojega angelčka, naj uredi tako, da se starši ne bodo ločili. Uf, kako naj vzgajam takega otroka. Samo z ljubeznijo, fizično pomočjo, strpnostjo in še enkrat ljubeznijo. Kakšno poslanstvo ima pa moj otrok? Ne vem, vem pa, da je ne vzgajam samo jaz, ampak vsa božja hierarhija k kateri se zateka po navodila in pomoč. Vem tudi, da posluša svoj notranji glas in je zelo odločna, če ve, da je tako prav. Drugače je pa mile narave, se ne postavlja v ospredje in ne išče svojega prav in potrditve. Če jo v šoli snov ne zanima, se umakne v svoj svet in je ni in je tudi ne moti. Kot bi bila ravnodušna, ampak ni. Prepričana je, da je tako prav, pa tudi vedno se je izkazalo, da je res imela. Da ni potrebno nobenega strahu, predvidevanja, da je za vse lepo in prav poskrbljeno.
    Večkrat sem si tudi sama želela take občutke, sedaj pa se od nje učim, kako v vsaki situaciji, obveznosti in neprijetnosti, ostanem mirna, srečna, osredotočena na stvar in prepričana v dobro.
    Menim, da je takih otrok več, vendar smo odrasli velikokrat tisti, ki ne vidimo kaj se v otroku dogaja in tako izgubi dane sposobnosti. Potrebno bi bilo iskati v vsakem otroku lastnosti, ki jih ima že ob rojstvu in podpirati in spodbujati sposobnosti, ne pa jih zatreti.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,26 seconds