O morje, bisernica mojega srca,
zamaknjena sem v poletno mehkobo modrine
in lahkotno vstopam v vezenino tvoje ljubezni.
Sem tvoj navdih, hrepenenje in darovanje
predživljenju. V zatišju dovršenosti sem
del tvoje neskončnosti, kaplja skritih solza,
zapriseženih večnosti bivanja v tebi.

O morje, bisernica moje duše,
nadčasnost v mesečini srebrnega dneva,
kri zemlje v plenicah oceanov nihanja,
zbranost preobotavljivega miru v bolečini,
govorica vedrine in razpljusk olajšanja,
združevanje sedanjosti v naročju prvotnosti,
razpetost med prvine kristalov v rojevanju bivanja.

V naročju valovanja uporne vabljivosti
mi ohranjaš čezmernost dobrotljivosti,
navzočnost nenehnega dajanja
v prenaglašenem utripanju iker
in v nepojasnjenem večnem gibanju
mi predeš zaračarne obljube ljubezni.



Tavam po celičju pragozda tvojega dna,
skoz neprehodne skrivnosti. Odpočijem si
v tvoji zibeli zbranih smehljajev
in ti mi razodevaš spokojnost in prazničnost
najinih pomenkov in starožitja.

O morje, bisernica mojega olajšanja,
ljubim tvoj mir in zavetje svoje duše.
V rokah držim pesmarico najinih občutij.
Tvoje trpljenje in slast, o morje,
šumi najino himno življenja.

Pod razmočenim soncem se utaplja večer.
Pastrorale školjk zlatijo tišine modrookih brazd
in ti preženeš nemir in viharje grmenja,
s svojih gub odložiš napljuskane pene.
Izhlapevaš bolečino odvržene sle
v breztežno odzvočnost naukrotljivosti
zoglenelih in okamenelih glasov sonca,
z zlato svetlobo na svojih licih
napajaš dušo s svojo ljubeznijo in mirom.

Izrute korenine koral krvavijo. Pogumno
v strastnem objemu globin plapolajo zastave
v širočino nepreštetih svobod in zmagoslavij.
Plima izriva votel dan na površje svojih vlaken
in preplavlja vzburjenje najinega obličja.

Ob svetilniku pribitih rok je križana
v širjave razpeta upognjenost starke.
Med opuščenimi čolni na ostrinah čeri
podnočja slutim puščobovanje ledenih vetrov,
negotovost galebov, trepetanje nožic
in klecanje skalnih grebenov.
Ljubim tvojo ujetost v ožino zime, drget
in prostore zatišja tisočerih tvojih obrazov.

Iz razrezanih grap in samotnih dolin
nezaznavno odtekajo vode zelene
in ljudje hitimo k tebi, o morje,
s koščki Istre v prsti in znoju
iz te oljčne, šavrinske dežele,
ki je z ljubeznijo priklenjena nate.
O morje, Hadrijansko, ljubim te,
potopljena v tvojo modrino
sončne ljubezni.

...o0o...