Nekega dne je majhna pikapolonica sedla na krila vesoljskega vozila, ki se je ravno pripravljalo na polet.

»Kako si velik! Si ti pravi ptič?« se je pričela čuditi.
»Oh, dekletce majhno! Jaz sem raketoplan.«
»Kaj je to, raketoplan?« je bila zvedava.
»Oh, saj veš; ljudi peljem v vesolje.«
»Kje pa imaš mamo?«
»Nimam mame. Mene so naredili ljudje,« se je čudil raketoplan.
»Kako so te lahko naredili ljudje?«
»Najprej so si me izmislili in me narisali na papir. Potem so merili in računali, na koncu pa še določili, iz kakšnega materiala bom narejen.«
»Moja mama je doma. Malo sem pobegnila. Saj nisem šla daleč.«
»Oh, jaz pa se odpravljam zelo daleč, dekletce majhno. V vesolje.«


»Kaj je to, Vesolje?«
Raketoplan ni vedel, kaj bi odgovoril, zato je s svojim nosom pokazal gor, v nebo, zraven pa še pokazal z očmi, da bi pikapolonica lažje razumela.
»Najprej bom vzel zalet in ko bo hitrost primerna, se bom odlepil od tal in odhitel v višave. Nekajkrat bom obkrožil Zemljo, potem pa se bom podal naprej, v vesolje.«
»Obkrožil boš Zemljo? Kaj je Zemlja okrogla?« se ni mogla načuditi pikapolonica.
»Seveda, « se ni mogel načuditi raketoplan.
»Oh, mama prihaja z one rožice tam daleč. Zdaj zdaj bo tukaj. Odhajam!« se je ustrašila in se že plaho pripravljala, da se odrine s raketoplanovih kril.
»Tudi prav,« je še rekel raketoplan prijateljsko, pri sebi pa razmišljal, kako je srečen, da lahko poleti tako tako daleč in tako visoko, tja, od koder se vse vidi.


Miro Mihec