Dih je zmagoslavno, noro uživanje življenja,
je šepetanje utemeljitve Stvarnika, da si,
je večna beseda, ki te utemeljuje,
je religija s svojo življenjsko avanturo,
je prisluškovanje zvočnim vzgibom tišine.

Dih je misel, ki utemeljuje mnogoterost bivanja,
je upiranje samoti z dvignjenimi pestmi,
je premor, ko usta obmolknejo od razigranosti srca
in se umirjene preprostosti posvečajo duhovnosti
z nedrjem čarobne žalne žlahtnosti spomina.

Dih je skrivnostno praznovanje v medklicih srca,
je nevihta in vznemirjenost v pljučih brez razloga,
je razporejanje cvetja po gredicah duše,
je duhovna situacija, ki ne pozna omahovanja,
je odprto naročje srca za vsak olajšujoč izdih.

Dih je stanje življenja z vzvišenostjo srca,
je nevidna koprena na nemirnih strunah glasbila,
je Venera potopljena v zeleno samoto,
je romantična balada neke čudežne ozdravitve
ali morda korala iz prvotnega morja solza.


Dih je vrtnica duše s skrivnostnimi nameni,
je pogled, zrastel na vztrajnem delu besed,
je vdih veselja in izdih bolečine,
je nekaj, kar istovetimo z jasnino misli,
je dvom, ki trga in upanje, ki oživlja.

Dih je usodno znamenje, da si zaživel,
je žareč nasmeh, ko zabrenči pikapolonica,
je navdih, ko duša raztali led s svojih oči,
je svečeniški zbor, pojoč uspavanko sanjam,

je nekaj kar pride in sanja na svoj način.

...o0o...