Vsak človek, ki ga srečam na ulici, v trgovini, sodelavec v službi, sorodnik, prijatelj ali partner, me uči nekaj, kar še ne znam. Od vsakega imam možnost, da dobim najboljše, saj je to tudi njegova podzavestna želja. Srečujemo se, komuniciramo in opravljamo razne vzajemne ali enostranske dejavnosti s takimi ali drugačnimi ljudmi ravno zato, da predelamo ovire, ki so nam postavljene v ta namen. Vsak je individum, ki ima točno določene darove za drugega in potrebuje kar sam nima ali ne zna uporabiti.



Zakaj bi se torej jezili na druge? Ugotoviti moramo, kaj je to, da nas nekaj moti in da ni po naših normativih. Vsaka komunikacija je namenjena v pravem trenutku pravima osebama, da jo predelata.

Če nas nekdo ponižuje, vemo, da je to njegova nemoč, da želi dvigniti sebe in svoj ugled s tem, da nas ponižuje,
če nas kdo ignorira, si lahko mislimo, da beži pred odgovornostmi, ki nastopijo, ko se sooči z nami, ali pa ima sam težave s seboj, pa se jih sramuje ter bi jih rad prikril pred nami,
če smo zlorabljeni fizično ali psihično proti naši volji, oseba ne zna povedati ali pokazati na prijazen način kaj si želi in se tudi ne potrudi delovati prijazna, lahko se boji zavrnitve ali želi na vsak način in takoj uveljaviti svojo voljo, saj ne sprejema Božje volje, niti mu ni pomembno, če se mi strinjamo ali ne,
če smo ogoljufani lahko to pomeni našo naivnost, neprevidnost, pomanjkanje samozavesti ali pa raztresenost in usmerjenost na probleme drugih, ne pa na svoje in sebe.

Zakaj, pa tega ne vemo, dokler ne mine…..

Ni se potrebno spraševati o drugih kakšni so in zakaj ali so prijazni in so nam dali kar mislimo, da nam bi morali. Obrnimo se raje na vprašanje glede nas: smo slišali kaj nam govorijo, kaj nam sporočajo, da potrebujejo in česar nimajo, kar mi imamo in lahko damo. Bodimo zavestno tudi sami učitelji drugim, ne samo tistim, ki nas prosijo z besedo, katero razumemo, ampak vsakemu, s katerim se srečamo tako, da smo do njega pozorni, prijazni in strpni. Bodimo učitelji z vzgledom. Nasmeh je zastonj, to zmore vsak, premaga pa velike zadrege in nesoglasja, če je iskren. Pokažimo s svojim obnašanjem, da je življenje lahko lepo, če ga živimo lahkotno, iskreno, ponižno v pravem pomenu besede, pa kljub vsemu samozavestno in polno.

Ko ljudje vidijo, kako premagujemo težave, da smo lahko srečni kljub vsakodnevnim problemom, ki jih je treba reševati včasih uspešno, včasih manj uspešno, ko vidijo, da smo lahko srečni kljub temu, da se zgodi drugače, kot je naša volja, pa nismo zato žalostni in nesrečni, ko vidijo, da sprejemamo Božjo voljo in je na koncu vse prav…..
Lahko smo srečni, če živimo pošteno, po zakonih narave, ki pa ni potrebno, da vemo za vsako stvar, zakaj tako deluje in kako to, da ne drugače.

Dajmo na prvo mesto Božjo voljo, zaupajmo, da je vse prav tako kot je, da tako mora biti, tudi, če ni po naši volji, tudi, če nam je težko, boleče…… poskušajmo se iz tega nekaj naučiti, saj smo na preizkušnji. Pokažimo, da je to mogoče, saj imamo Božjo pomoč, ki nas varuje vedno, tudi če nam je hudo in brezizhodno. Pokažimo srečen obraz in vedro srce, da bodo ljudje videli, da je mogoče vse, prav vse……..