To je beseda, ki jo imamo radi, radi si jo lastimo in se z njo poistovetimo. Posebej takrat, ko smo zaljubljeni, pravimo, smo iskreni. Pa je temu res tako? Ne govorimo samo zato, ker si želimo biti, pa ne moremo in se le približujemo neki iskrenosti? Ali nismo iskreni z nekim namenom? Da bi bili tudi drugi do nas….

Potrebno se je vprašati, koliko premoremo iskrenosti vsak dan, kolikokrat se skrijemo za masko, katera nas prikaže take, kot bi nas drugi želeli.

Prava iskrenost se čuti, saj takrat govori srce. Ima drugačen ton, drugačne frekvence, drugačno simfonijo. Ni potrebno, da njen glas slišimo z ušesi, vidimo z očmi, dovolj je, da jo čutimo s srcem, saj le srce, ki je odprto prepozna te vibracije in jih lahko tudi oddaja.

Ker smo človeška bitja močno naravnana na koristoljubje, lahko iskrenost vidimo kot korist na poti k bolj srečnemu življenju. Bolje se bomo počutili sami, če bomo delovali iskreno. Bolj bomo napredovali na duhovni poti, saj bomo bolj zvesti sami sebi in Bogu, ki je v nas.