Sami izberemo srečen ali nesrečen dan, srečen ali nesrečen trenutek, saj smo sami kreatorji svojega življenja. Sami se odločimo, sami razmišljamo in sami delujemo. Pri tem potrebujemo samo božjo pomoč in spodbudo, da zmoremo in delujemo na pravi način. Potrebujemo vodstvo, da se ne izgubimo in da ne izgubljamo dragocenega časa z iskanjem ter zadrževanjem pri nepomembnih stvareh. Saj sami ne vemo, kaj je tisti trenutek, ki se odločamo, najbolj pomembno, če se pa vprašamo, prisluhnemo in ubogamo, pomeni, da zaupamo.

Misli usmerimo v sebe, na sebe in glede sebe, potem nas zunanje okoliščine ne morejo motiti, saj jih ne zaznamo in jim ne dajemo moč. Ne moremo biti pretirano navdušeni, niti pretirano žalostni. Lahko smo le uravnoteženo radostni, kar pa pomeni izbrati srednjo pot, brez nihanja in stresnih dražljajev, ki bi se nam lahko pojavili v glavi.



S tem, ko se usmerimo na sebe, na svoje lepe dogodivščine, na svoje slabe lastnosti, kako bi se jih znebili, na cilje, ki smo si jih postavili, na želje, katere naj bi se nam izpolnile, na hvaležnost, ljubezen ter vsa pozitivna čustva v nas - smo že na poti k realizaciji vsega lepega. Razmišljanje kako priti do cilja, kako si uresničiti želje ter zadovoljiti potrebe, ter si to tudi predstavljati in verovati v njihovo uresničitev z Božjo pomočjo, pomeni, da se izognemo skrbem in dvomom. To je vse kar lahko naredimo za srečo.

Če se nam želja ne izpolni takrat, ko mi želimo in na način, ko smo pričakovali ne smemo biti žalostni in jezni. Negativnih čustev ne potrebujemo in lahko ukažemo: Izginite! Poskušamo še naprej razmišljati ali pa počakati, saj že takoj naslednji trenutek dobimo odgovor, zakaj se je to zgodilo, in smo lahko samo hvaležni, ker je bolje kot smo samo mislili, da bo, če bi se nam izpolnila želja.

Tedaj vem, da se je izpolnila Božja volja, saj Bog me varuje in skrbi, da se mi slabe stvari ne dogodijo, če ni potrebno za moj razvoj.


Veliko dela imamo lahko sami s seboj, zakaj bi se žalostili in jezili zaradi drugih. Zakaj bi gledali kaj delajo, kako delajo, ali izpolnjujejo naša pričakovanja? Veliko bolj zabavno je biti v svoji družbi, če je okolica neprijetna in nam nenaklonjena. Zakaj bi rinili tja, kjer ni lepo in za našo dušo boleče? Šele, ko smo dovolj radostni, mirni in srečni, toliko, da nas ne premakne beseda in misel drugih, se lahko družimo z njimi in z njimi podelimo, kar sami imamo dobrega. Takrat smo lahko šele koristni, ne pa škodljivi. Sreča se v dvoje podvoji, žalost pa se v dvoje potroji. Bodimo raje veseli in radostni in podelimo z ljudmi to izkušnjo, da se bo namnožila energija in zajela še več ljudi. Pokažimo tistim, ki to še ne zmorejo, da je mogoče, da je potrebna samo želja, močna želja, ki gre iz srca ter prošnja za pomoč in vodstvo Boga. Žalost in bolečino pa prihranimo za našega prijatelja, ki nam pomaga, svetuje in nas vodi. Vedno je na razpolago, vedno je pripravljen pomagati, če smo le sami vse naredili, kar je potrebno v naši moči. Obrnimo se v žalosti na Boga, saj on ima večjo moč kot človek in več možnosti kot kdorkoli drug, da nam pomaga.

Pomembno pa je tudi, da na prijatelja ne pozabimo, ko nam gre dobro in smo veseli. Tudi takrat podelimo lepe trenutke z njim, da se nam lepo še naprej nadaljuje, saj s hvaležnostjo in sprejemanjem situacije se nam odpirajo premnoga vrata, na katera se včasih niti potrkati ne upamo.