| 
 Pogum Novih otrok, da so, kar so, nas uči vse. Pogum, ki je njihova koda Svetlobe. Zaradi njim lastne vibracije Svetlobe so lahko lomilci sistemov in uporniki, učitelji v ožjih in najširših sredinah in zelo zaposleni zdravilci kolektivne zavesti. Takoj prepoznajo strah in nepoštenost, laži in manipulacijo in ti jih odrazijo, tudi na najbolj subtilne načine. Če jih še naprej zanikaš in nisi pripravljen poiskati in potrditi njihove vrednosti, ti občutljivi in ranljivi, kot njihova sredina do zdaj ni znala biti - strejo srce. V družbi plemenskih iluzij so pripravljeni nase prevzeti iluzije in zaživeti sence bližnjih - da bi starše, učitelje in prijatelje naučili, kar se ti niso bili pripravljeni naučiti do zdaj. Kaj nam šele prinašajo njihovi otroci?
Novi otroci nam kažejo, da plitko ni dovolj globoko.
S svojim čudežem in enkratnostjo razkrivajo, da kontrola ne deluje več - razen njihova, če se nisi pripravljen spreminjati in rasti. Spominjajo nas, da družba, ki zanika svoje sence, ni družba obilja.
Vprašanja in potrebe otrok so vedno bila naša vprašanja in potrebe.
Smo Nove otroke končno sposobni začeti sprejemati kot resničen in veličasten del sebe?
Smo se res pripravljeni učiti od njih? Smo jim sposobni dati prostor za dihat?
Čas za crkljanje in poslušanje? Čas, da postanejo svoje poslanstvo?
Zemljan še ni delal korakov, kot jih dela zadnjih nekaj let.
Zato učiteljev ni.
Razen tistih, ki ne zanikajo občutkov in ne igrajo vlog.
Tistih, ki so odprti in odkriti. Tistih, ki vidijo, čutijo in vedno povejo.
Učiteljev ni - razen Novih otrok.
Bernarda Pavko Prava
|
NE ZAMUDITE
Novi otroci
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 19. marec 2004 @ 11:08 CET
Novi otroci
Prispeval/a: titanic dne petek, 19. marec 2004 @ 22:01 CET
Če človek malo pozna te stvari, je odprt in zna opazovati in \"čutiti\" vibracije naših novih ali starih - otrok vidi točno to, kar je tu napisano. Čas je tak, ki je otroke naredil ranljive in občutljive. Kažejo nam vsak dan, kako moramo ravnati sami s seboj (z ljubeznijo), kako moramo ravnati drug z drugim (z ljubeznijo). Kažejo nam, kaj človek potrebuje - ljubezen. Kažejo nam z vzgledom, ko ti rečejo: Mami, jaz te imam tako rada. Zakaj to ne rečemo odrasli drug drugemu večkrat? Kaj res ne vidimo, ko nam kažejo svojo skromnost glede materialnih dobrin, kako malo potrebujejo. Sami smo jim vcepili potrebo po modnih oblačilih, po statusnih igračah, po prestižnih dodatkih ipd. V samem bistvu otrok potrebuje predvsem ljubezen, mir, razumevanje, vzpodbudo in pohvalo, če mu nekaj uspe. Seveda, tudi odrasla oseba se s tako komunikacijo dobro počuti.
Starši lahko damo, kar imamo. V sami osnovi pa je otrok nenapisan list papirja katerega starši počečkamo z lepimi ali grdimi slikami - odvisno od tega, kakšni smo sami in s kakšnim zgledom postopamo.
Novi otroci
Prispeval/a: en_bk dne torek, 23. marec 2004 @ 13:28 CET
Novi otroci
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 24. marec 2004 @ 16:32 CET
Novi otroci
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 26. marec 2004 @ 18:46 CET
Otroci so bili dolgo na koncu »prehranjevalne verige« in v večini kulturnih okolij je odnos do otrok skrenil na različne stranpoti. Nedvomno pa se kot celota vse bolj pomikamo proti točki razvoja, ko smo pripravljeni otrokom bodisi bolj prisluhniti ali pa nas posledice naše nepripravljenosti prisluhniti jim, toliko bolj bodejo v nos in smo zato v izražanju svojih »spoznanj o resnični vrednosti otrok« toliko bolj glasni. Proces se torej neustavljivo odvija. Otroci pa so še vedno le ljudje, bitja z relativno neomejeim a žal ne z neomejevanim potencialom, s pogumom, ki je njihova koda Svetlobe, vse dokler ga iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zatrejo...
»S svojim čudežem in enkratnostjo razkrivajo, da kontrola ne deluje več - razen njihova, če se nisi pripravljen spreminjati in rasti. Spominjajo nas, da družba, ki zanika svoje sence, ni družba obilja.«
Kontrola se ni nikoli obnesla (beri: delovala) in tudi »njihova« nima nobene trajne vrednosti, saj je le-ta odvisna zgolj od pripravljenosti kontroliranega, da vztraja v iluziji kontrole.
Otroci so zaradi svoje prirojene »nekontaminiranosti« lahko izvrsten zgled življenja samega sebe in tako kot se otroci učijo od staršev, se tudi starši lahko učijo od otrok. In imajo se česa naučiti. Morda ponovno odkrijejo tisto, kar so nekoč v hlastanju za priznanjem zavrgli.
Postavljanje novih otrok na piedestal, kot posebnih božjih odposlancev, ki naj bi rešili svet pred propadom, se mi sliši kot dogma in me spominja na teorijo o nadljudeh, ki je pripeljala do najbolj krvavih dogodkov v polpretekli zgodovini.
Če je copy o »Novih otrocih« le oglaševalski trik, s pomočjo katerega naj bi starši svoje otroke bolj spoštovali, se bojim, da ta strategija dolgoročno ne more služiti namenu, saj rastemo vsi, tako otroci kot odrasli. Razvoj pa temelji na enakopravnosti, ljubezni in sodelovanju in ne na strahu, prisili in zavajanju.
Tudi Viagra ne bo rešila ameriške družbe pred propadom zakonske skupnosti, kot je prepričana ameriška strokovna javnost, temveč le ljudje sami, s spremembo svojega odnosa do življenja in Vsega kar je.
Aljaž Gostinčar