| 
 Znotraj tebe in mene,
je ena popolna stvar,
ki je bodisi prazna,
ali pa polna. Česa?
Sreče, ljubezni, spokoja,
mira, zadovoljstva,
skratka popolnosti popolna,
ki se je nikakor ne da,
kakorkoli pretentat,
je povezana z zavestjo,
je povezana s tem dihom,
je povezana z dejanji,
je povezana s čutili,
vendar sama ni čut,
eni ji rečejo duh,
drugi pa kar Bog,
spet drugi nebesa
in eni celo pekel,
osupljivo ista stvar,
pa toliko različnih imen.
Ja, eni so doumeli,
da pot, ki kam pelje,
vodi predvsem navznoter
in za to ni dovolj,
da si samo dober,
v sebi iskren in pošten,
za to mora biti še nekaj več:
notranji in zunanji premik.
Premakni se!
Premakni do svojega,
notranjega, izvornega naslova. :)
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
To je Bog
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 17. marec 2004 @ 08:30 CET
To je Bog
potrudila sem se za dober komentar, ki se je izgubil. Zakaj?
Opozrilo bi moralo biti prej, preden se ti izgubi besedilo,
za katerega si se trudil prej celo uro. Ena izkušnja več!
To je Bog
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 17. marec 2004 @ 19:48 CET
To je stojči, konj
bodisi konj, bodisi kobila.
Morda je črn, morda lipicanec,
smrdi, prav tako
smdi njegova pesmica.
Konj zarezgeta; ihaa,
ihaa jebemti stojcija,
smrdljivega konja.
To je Bog
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 17. marec 2004 @ 20:23 CET
Mislim da Stojči podcenjuje Boga, če ga hoče stlačiti v svojo notranjost (ali vseh nas). Komuniciramo lahko z njim na več načinov, tudi preko svoje notranjosti.
Dragi Stojči prenehaj igrati Sizifa, pusti kamen v dolini.
lp V.
To je Bog
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 17. marec 2004 @ 20:38 CET
To je Bog
Prispeval/a: stojči dne sreda, 17. marec 2004 @ 22:25 CET
Dragi moji komentatorji,
kakor vedno ima vsak od vas prav,
v vsakem komentarju je slika tistega, ki ga piše
in naj se vsakemu povrnejo njegove prijazne besede,
kakor v nebesih, tako na zemlji. Amen. :)))
---
stojči
To je Bog
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 17. marec 2004 @ 22:46 CET
KOMENTAR NA KOMENTAR
Takšna čista pesem implicira izrazno izginotje avtorja, ki prepušča iniciativo besedam. Zbriše stvarnost in ustvari prostor, da se božje naseli ob človeku. Beseda, ki jo napiše je večna, zato je ne more niče zbirsati ali spreminjati. Avtor namenoma razseje žarke in postavi človeka pred nič, da si sam izbira - žarek ali temo. Medtem se sozvezdja prižigajo. Nekateri vidijo samo pike, ker imajo zapečatene oči, ki ne morejo zaznati svetlobe. Drugi imajo svoja ušesa prislonjena na zamrežena vrata in se nahajajo v bolečem prvilegiju pred okencem za pošiljanje komentarja, da dajo duška svoji abotnosti. Tu je bilo opaziti tudi odsotnost kakšnega oživljenega dihanja, ki bi v skrivnostnem prebliževanju k stvari preprečil, da nas bralce razsveljujejo slinasta golota ustnic in ugasle oči. Doživeli smo majhno gledališče s truščem besed, ki so se prevzele nad lastno namišljeno vzvišenostjo.
Jaz čutim ob Stojčijevi pesmi vedrino in sem se nadihala svežega zraka, saj pesmica s svojo vsebino odteče kar nekam v globino in se naseli v samotni zavesti. Duhovni univerzum pozitivnih misli razvije kar samega sebe in v človeškem srcu ustvari prostor za čisto sevanje plemenitih misli. Če že govorimo o Bogu, potem je Bog pri Stojčiju dobil najbolj pristno podobo v človeku. Globoke in pronicljive so Stojčijeve besede, ki izražajo željo po stiku s sočlovekom. Vsebinsko je v njih psiha in poetika. Ustvarjajo prostor harmonije, v katerem biva človek. Vslej potešijo žejo po ljubezni in dajajo patino lastnemu obstoju in starosvetnim resnicam.
Vendar v vsej teh negotovostih ozračja, ni nikogar, ki bi se zavzel za obrambo skrivnostnega razkošja Stojčijevih besed. Tisti, ki pripravijo svoj organizem do stanja, da se kot črna sopara vseli med zapisane misli drugega govorca, niti ne opazi svojih halucinacij, ko se naslednji dan prebudi iz tega usmiljenja vrednega stanja burkaško presenečen in obstane pred občinstvom brez besed.
Ker smo bralci iz mesa in krvi in torej nismo neobčutljivi za tako surove metafore, bomo prosili boga, da podari vid tistemu, ki leži v temnem breznu, Stojčiju pa nudimo prijateljsko zavezništvo, takšno kot ga izžarevajo njegove pesmi in vselej dobri nameni.
To je Bog
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 17. marec 2004 @ 23:05 CET
Dragi Stojči,
obžalujem, da si moral izreči svoje besede s tako prijaznimi toni, ki ustrezajo le tvojemu značaju in duševnosti.
Kot vidiš je lahko jezik v različnih funkcijah. Kako lepo je, če ob napisanih besedah začutimo čudenje in estetsko doživetje, če začuteno nostalgijo po svetlobi tudi zadovoljimo. Naše srce je školjka, v katero polagamo bisere. S svojim božanskim občutenjem, ki ga ti vselej opisuješ, se v naše srce preseli ves vesoljni svet in v samoti slutimo neizmerno srečo, ki jo bomo izsanjali, ko bo prišel trenutek, da nas bo obgovorila. Nek notranji ritem čutimo vselej v srcu, ki ni izražen z nobenimi besedami, ki jih najdemo v slovarju. Ostani dvignjen v območje modrosti in nas še naprej presenečaj s svojo lepo poezijo. Zjutraj sem napisala zelo lepo poezijo na temo\"To je Bog\", ki mi je ušla v eter, verjetno zaradi tega, ker nisem napisala takoj svojega imena. Kot vidiš sva imela v tej rubriki danes oba slab dan. Bo jutri boljše!
Lahko noč!
To je Bog
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 19. marec 2004 @ 12:58 CET
ne bom te vzel v bran, to znaš sam dovolj dobro, vsekakor pa te podpiram v tvojem delovanju. Kar se tiče komentarjev pa ima vsak svobodo, da piše to kar misli. Praviš:\" eni ji rečejo duh,drgi pa kar Bog,
spet drugi nebesa
in eni celo pekel,
osupljivo ista stvar....
Govorenje o Bogu je lovljenje vetra. Na človeka deluje nezaznavno nekaj, kar išče, ki pa se odteguje njegovi zaznavi. Je tako, kot da ne bi deloval sam iskalec, ampak bi ga vodila sila-gibanje, ki želi, da nekaj stori ali pa opusti, ne da bi poznal motiv ( \" znotraj mene in tebe, je ena popolna stvar..). Neoprijemljivost in nezaznavnost tega aspekta v človeku sta temeljni. Sta resnično najpomembnejši za začetek spoznavanja, da je v nas nekaj, kar ne sodeluje pri tem, kar se vsiljuje naši zavesti, pa vendar je še kako resnično
Te resničnosti mi ljudje ne moremo usmerjati, se je dotakniti ali celo umazati. Je kot tihi svet, ki čaka le na to, da ga odkrijemo ( \" pot navznoter \"), spoznamo in mu naredimo prostor. To nezaznavno ima svoje lastne zakone. Delije na vse nas. To je sila-moč, ki vse poganja naprej in odkriva resničnost vse obsegajoče božanske ljubezni.
Prične se sprememba v našem srcu. Ravnovesje, neprepiljivost in jasna usmeritev k Bogu so temeljni stebri te popolne preobrazbe. Vendar se žal premnogi ljudje temu tihemu klicu odzovejo negativno in se znova vračajo na staro prizorišče bojev in se bori za svoj prav.
Tako napadejo dozdevnega sovražnika in se pogosto branijo pred domišljenim napadom. Zakaj? Ker globoko v njih še vedno spi skrita misel \" biti enkarat kot Bog.\" Napačna razlaga te misli je vodila od enega padca do drugega.
Zaradi te ohole samovšečnega začetka moči človek vidi le samega sebe, doživlja le samega sebe in hoče uveljavljati le svojo voljo. Zato obstaja ta večni boj, večna skrb, da bo kdo kaj vzel, bojazen, da bo premagan ali, da se bo moral vdati.Dokler tega toka ne utišamo v sebi, ni harmonije in nepreprivljivosti in ostaja Božansko seme v nas nedejavno (\" premakni se!
do svojega ivirnega...). Potem pa se zgodi, kot je slikovito povedano v evangelijih:.. ko je Jezus stopil na palubo, se je vihar polegel. Človeku ni dana le svoboda, ampak tudi sposobnost, da se notranje odreši. V pismu Galačanom je račeno:\" Vi bratje ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za meso, temveč služite drug drugemu v ljubezni. Saj je celotna postava izpoljnena v eni zapovedi, namreč: Ljubite svojega bližnjega, kakor samega sebe, če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate. ( Gal. 5, 13-17 ).
Božanska duša v nas se mora odrešiti, da bo lahko nadomestila sedaj tako samovšečno osebnost. To ni le navidezna svoboda, za katero izgubi veliko ljudi življenje. Le naša božanska duša, Božanski otrok ( \" pa toliko različnih imen \" ), je lahko resnično svobodna, če ji naša samovšečna osebnost svobodo tudi v resnici privošči. Dokler pa še ne dosežemo tega spoznanja, nas lahko silijo vedno nove skupine ali oblastniki s prisilo in fanatizmom, da se izpolnuje njihova volja. Tako se mnogi ujamejo v lastne ali tuje ideale na področju humanizma, nacionalizma in materializma. Zato pravi Lao Ce v Tao te Kingu, pog. 33:
Kdor pozna druge, je moder,
kdor pozna sebe, je razsvetljen!
Kdor premaga druge, je močan!
Kdor premaga sebe, je vsemogočen!
Človeštvo smo zaradi lastne zablode in is tega nastale sebičnosti padali na vedno nižja področja, kot je bilo v prvotnem Načrtu načrtovano. Ker pa Bog nas zmedene staritve ne pusti na cedilu, ima načrt za vrnitev, razvojni načrt, ki je namenjen zato, da bi svojim otrokom pokazal pot (\" notranji, izvirni naslov \" ) nazaj in nam omogočil, da bi šli po tej poti.
Ta involucijski proces se začne na osnovi popolnoma nove, nebožanske osebnosti. Vsa stara duhovna Tradicija in ezoterična filozofija začne svoj opis poteka razvoja človeštva s to stopnjo padca. V obdobju Saturna je nastalo seme za novo fizično telo, v obdobju Lune seme za novo astralno ( svetlobno ) telo-želje, v obdobju Zemlje pa seme za novo miselno telo. Ta celotni proces je sedaj končan. Človek ima osebnost, telesno podobo, ki ni bila predvidena v Božanskem načrtu in ni taka, kot jo je imel prej. Dana nam je bila, da bi lahko na ta način našli pot nazaj.
vse dobro vsem na pozitivkah in še posebaj tebi Stojči.
Miran Zupančič.
To je Bog
Prispeval/a: stojči dne petek, 19. marec 2004 @ 13:54 CET
hvala ti za tvoje poglobljeno razmišljanje, res zanimivo je tvoje pisanje, ki bi bilo primerno že kar za članek. :)
Upam, da bova kmalu našla čas za najino srečanje in se pogovorila o najinem delovanju.
lep dan ti želim :)
---
stojči
To je Bog
Prispeval/a: Anonymous dne nedelja, 21. marec 2004 @ 18:02 CET
tvoj prispevek, je kot vselej poglobljeno razmišljanje ob uporabi nekaterih metafor in večnih resnic. Korožimo v vrtincu zla in temnih senc, ki se medsebojno trgajo in misel zaide tja, kjer je dosegljivo dano le čutom, ki se lahko razodevajo po božji podobi, če je človek prišel v stik z duhovnim ozračjem, ki zadeva bistvo njegove osebnosti.Tema odnaša vse, kar naj bi zažarelo kot polnost življenja. Takšne, kakršne so intimne plasti našega bitja, takšen je tudi Bog v nas. Živeti v znamenju svetlobe in odgnati vse zlovešče lastnosti teme in objeti celoto svetlobe, ki raste v občutke ljubezni je vse kar dobrega premoremo.
Tatjana Malec