Zakaj se ne zgodi, tako kot bi želela?
Zakaj ne dobim tistega kar hočem?
Kaj naj - preklinjam, se jezim in sovražim vse, ki me ovirajo na poti do cilja, katerega sem si zastavila? Ali naj bom nasilna, besna in vzvišena, ker bi moralo biti po MOJE?
Nič ne pomaga, čas gre naprej, čas dela zame.

Ko se mi to zgodi enkrat, dvakrat, petkrat, stokrat, pa se zamislim, kako je naporno tako življenje. Zakaj se mi želje ne izpolnjujejo? Zakaj me ovirajo situacije in ljudje, da ne gre tako, kot bi želela.? Zakaj me ljudje ne ubogajo???????



Ne morem več!
Vseeno mi je, ali se mi želja izpolni, ali bo po moje ali pa ne. Zato, ker ne morem več tako živeti!

Sicer pa, če pogledam malo nazaj, kaj sem si pa sploh želela. Še dobro, da se mi ni izpolnila želja, saj bi bila nesrečna in še več škode bi se mi naredilo. Kje je moja pamet? Kaj sem si želela, saj to je grozno….

Dobro moram premisliti, kaj si želim, dobro moram definirati konkretno željo, da jo vidim napisano na papirju, pa še dodati moram, da se mi naj zgodi, če je to primerno zame, za mojo duhovno rast in razvoj. Bolje, da si ne želim nečesa, da bom potem trpela. Dobro, da sem končno ugotovila, da Bog, ki mi izpolnjuje želje, katerih sama ne morem, bolje ve, kaj je dobro zame, saj ima pregled za v naprej in za nazaj. Obvaruje me lahko pred bolečino in trpljenjem, pred nesrečo ali nezgodo s tem, da mi ne izpolni željo takoj, ali morda sploh ne. No, če sem to ugotovila, sem lahko tudi takrat hvaležna, če se mi želja ne izpolni, saj vem, da je tako dobro zame in sem se izognila vsemu slabemu.

Vse okoli mene se dogaja z nekim namenom, po nekem načrtu, ki ga moj človeški razum ne more dojeti. Zakaj bi se trudila razumeti, če je trud že v naprej obsojen za brezploden. Ne morem, sem samo človek, povprečni človek s povprečnim razumom.

Bolj enostavno je razmišljati o tem, kako bi polepšala dan sebi in drugim, kako bi iz vsake situacije potegnila najboljše, da se naučim sprejeti stvari take kot so, na katere nimam vpliva. Naredim le, kar je v moji moči. V žalosti in bolečini, ki se me dotakne, pa se umaknem na mirno mesto, se povežem z Bogom in meditiram. Ponavljam v mislih:


Bog, nakloni mi spokojnost,
da sprejmem stvari,
ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko
in modrost, da spoznam razliko.
(C.Oettinger)


In rešitev mi pride sama.