\" med čakanjem se istegujemo, ki tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni ne hrepenenje.\"
Naučiti se čakati je resnično težak proces v zorenju na naši poti. Ja, je tudi muka in obup , tega se ne moremo izogniti. Na neki točki, ko smo na čakanju na nas deluje nezaznavno nekaj, kar išče, ki pa se odteguje naši zaznavi, če nismo dovolj budni. Izgleda tako, kot da ne bi delovali mi, ampak kot da nas vodi sila, ki želi, da nekaj storimo ali opustimo, ne da bi zato sploh poznali motiv. Neoprijemljivost in nezaznavnost tega kar se dogaja v človeku sta temeljni. Sta neizogibni za začetek spoznavanja, da je v nas nekaj, kar ne sodeluje pri tem, kar se vsiljuje naši zavesti, pa vendarle je resnično.
To je resničnost, ki jo človek ne more usmerjati, se jo dotakniti ali ponarediti. To je sila, ki deluje na vso človeštvo in razodeva resničnost vse obsegajoče božanske ljubezni. Ta sila povzroča v našem svetu velike spremembe. Spoznavati moramo namen in cilj sil, delujejo na tak način na nas. To so kozmične spremembe, ki rušijo vse staro zato , da lahko najedomo izhod. Seveda je kot posledica neizogiben kaos. Tega se moramo zavedati, da nas ne bi zmedlo.Premnogi zaradi tega ne vidijo nobenega izhoda in tehtajo, kaj še imajo in kaj poznajo. Toda teh kozmičnih vplivov in sprememb ne more udstaviti nobena človeška misel. Premagujejo vsakršne ovire in iščejo ugodna tla, naše odprto srce( od tod naše hrepenje in spoznanje o lastni nezadostnost, kar je v same uvodu članka prečudovito opisano ) in odprtega duha. Izrednaga pomena pa je v takem trenutku in času, da vsak pri sebi preveri lastne motive in se vpraša, zakaj gre tja in ali je ta pot res prava. Na tej točki se moramo \" naučiti čakati \" na odgovor, kajti vsi nadaljni odgovori na ta vprašanja bodo odločilni za našo nadaljno usmeritev.
Miran

[ Odgovori na to | # ]