Mistiki pripovedujejo, da v slehernem izmed nas obstaja prostor miru, tišine in svobode. Tega prostora nam ni treba najprej ustvariti, saj je že v nas. Tu smo celoviti in zdravi. Ta prostor ni poškodovan zaradi naših napak in slabosti, sodbe in obsodbe ljudi in njihova pričakovanja nad njim nimajo moči.

Tu si lahko odpočijemo, ker tam v nas prebiva Bog sam. Če vzpostavimo stik s tem prostorom, napake ne bodo imele več moči nad nami, lahko jih bomo dopustili, ker vemo, da obstaja znotraj nas ta čista in neokrnjena resničnost. Vedno znova bom lahko doživljal ta notranji prostor, vendar tega izkustva ne morem izsiliti. A ko se predam meditaciji, ali če čisto preprosto pozabim nase – npr. ko opazujem sončni vzhod-, tedaj zaslutim to enost, celovitost; tedaj se znebim pritiska, da moram biti popoln; tedaj preprosto čutim, da je dobro. Številni ljudje, dosti več jih je, kot si mislimo, doživljajo to izkustvo enosti s seboj, z naravo. Biti v soglasju z življenjem je zame globoko duhovno doživetje. Sveto pismo v Pismu Hebrejcem govori o presvetem, v katero je stopil Kristus, in kamor lahko zdaj vstopimo tudi mi. Mojster Eckhart govori o 'iskrici duše', Terezija Velika o 'najnotrajnejši kamrici zavetja duše', spomnimo se tudi 'notranje celice' Katarine Sienske. Te prispodobe nam lahko pomagajo. Vendar je to vselej trenutno doživetje. Ne moremo ga zadržati. Sodi pa med globoke duhovne trenutke prave sreče. To je temelj najgloblje radosti.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun