Dragi Stojči,

tudi o trpljenju je treba spregovoriti, ker je med prvim in zadnjim vzdihom vsmes trpljenje in tudi veselje. Zato se radujmo veselja in sprejmimo trpljenje, kajti po trpljenju vedno zažari iskrica veselja. V trpljenju vedno najdemo smisel in srečo obstoja. Materialna blaginja nas ne osreči, osreči nas kljubovanje trpljenju. V vsaki sreči je treba vračunati tudi trpljenje. V trpljenju se nam v novi luči in novi kakovosti razodeva smisel našega osbstoja, in ko se rešimo trpljenja, kateremu smo kljubovali z vsemi moči, nam posije sreča, ki je povsem neprimerljiva in od vsakega posamičnega užitka in vsote vseh dobrin, ki nas obdajajo, neodvisna vrednota življanja. V odkrivanju smisla življenja je torej vračunano tudi trpljenje, če tega ne znamo sprejeti, se znajdemo pred izvotljenim obstojem, ki je po svoji praznoti lahko prazen in zastrašilen. Bistvo globinskega doživljanja je prav v razliki, da je človek sposoben sprejeti ugodje in neugodje, bolečino in užitek. Človek pripisuje to svojemu zavestnemu jazu občutenje sreče in nesreče. Zato je človek. Trpeljenje se razodeva kot osebna etična vrednota, kot etična višina, to je naša sposobnost, da sprejmemo življenje celovito takšno, kakršno je. V sprejemanju življenja kakršno je, je vsa skrivnost sreče.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]