Copyleft by Richard M. Stallman

Na povabilo Društva uporabnikov Linuxa Slovenije je minuli teden v Ljubljani predaval sloviti RMS - Richard M. Stallman, med raèunalnikarji znan kot pisec urejevalnika Emacs, avtor licence GNU in ustanovitelj sklada Free Software Foundation. Za laika to ne pove kaj dosti, med pravimi raèunalniškimi zaljubljenci in zagovorniki raèunalniške odprte družbe pa njegovo ime zbudi skoraj enako mero navdušenja kot ime Billa Gatesa prezira.

Velja za nekakšnega guruja svobodnega, prostega programiranja, ki se ni zaprlo v slonokošèeni stolp zašèit pred presnemavanjem in tako imenovanimi pirati. Se veè, njegov sklad Free Software Foundation presnemavanje celo spodbuja. Spodbuja pa tudi nadgrajevanje prostih programov, ki v nasprotju s komercialnimi produkti ne skrivajo svojega ustroja, tega, kar v raèunalniškem jeziku imenujejo izvirna koda.

S Stallmanom se ni lahko pogovarjati. Najbrž navajen slabo pripravljenih predstavnikov sedme sile, novinarjem, ki bi se radi z njim pogovorili, postavlja pogoje. Pravzaprav jim naloži domaèe branje tez, na katerih temelji njegova ideologija, ki se radikalno razlikuje od kanonov svobodnega trga, na temelju katerih svoje profite žanjejo multinacionalne korporacije. Kot pravi heker je ta 47-letni avtor operacijskega sistema GNU-kratica pomeni preprosto "GNU ni Unix" (GNU's Not Unix), tavtološka definicija, tako priljubljena v svetu hekerjev - zelo pazljiv, skoraj zoprn sogovornik, ki ne trpi ohlapno zastavljenih vprašanj. Še manj pa tolerira zdravorazumske krilatice, ki nekritièno ponavljajo neslanosti vladajoèe ideologije.

Pred leti smo v teh koncih poznali nekakšen koncept "prostih programov", ko smo svobodno kopirali programe z raèunalnika na raèunalnik. Potem pa so prišli neki preprodajalci programov in nas zaèeli preprièevati, da je to golo piratstvo.

Ta izraz "piratstvo" izraža neko mnenje, èeš da je to, da deliš programe s svojimi prijatelji, v moralnem smislu isto, kot èe napadeš ladjo. To je zelo divja primerjava - z njo se seveda ne strinjam in je nikoli ne uporabljam. Sam govorim o nepooblašèenem presnemavanju, izraz "piratstvo" pa je zgolj propagandni slogan, zato bi vam toplo priporoèal, da se ne prikljuèite tej propagandni kampanji.

Hotel sem vas le vprašati, ali je bila Slovenija nekoè že blizu koncepta prostih programov, za katerega se zavzemate.

Izraz prosto programje pomeni, da imate svobodo program presnemavati, ga deliti s prijatelji in ga spreminjati. Èe nekdo krši zakone ki prepovedujejo presnemanje raèunalniških programov, ali èe neka država takih zakonov preprosto nima, to sicer pomeni, da lahko programe presnemavate, ne morete pa jih spreminjati. Zato paè potrebujete odprto izvirno kodo. To, da lahko brez posledic nezakonito presnemavate programe, ki sicer niso brezplaèni, iz njih še ne naredi prostih programov. Pri prostih, svobodnih programih gre za svobodo, ne pa za ceno. Svoboda, da jih presnemavate in razširjate, je le del svobode, ki bi jo moral vsak imeti glede programov, ki jih uporablja. Enako pomembna je svoboda, da lahko programe izboljšujete in, èe tako hoèete, te izboljšave posredujete drugim. Na ta naèin ljudje vzpostavljajo skupnost, znotraj katere si medsebojno pomagajo. Zato v Sloveniji pred leti niste imeli prostih programov, saj ste lahko le delno poèeli tisto, kar vam sicer ti omogoèajo. Še ena težava je pri tem. Èe si namreè lahko medsebojno delite kopije programov zgolj na skrivaj, to ni ravno prijeten naèin življenja. Sam ne bi bil zadovoljen z nièimer, kar bi ponujalo manj od našega koncepta prostih programov. To pa pomeni, da lahko s prijatelji delim programe odkrito in brez strahu. V družbi, v kateri živim, se ne bi rad sreèeval s takšnim strahom. Zato se mi zdi zamisel, da morajo ljudje v strahu deliti programe med seboj, sramotna. In zato se sam programov ki mi tega ne omogoèajo ali pa bi me moralo biti zaradi njihovega presnemovanja sram, niti ne dotaknem.

Tako v anglešèini kot v slovenšèini ima beseda "prost" (free) dva pomena: brezplaèen in svoboden. Mar ni za potrošniško Ameriko predvsem pomemben prvi pomen: brezplaèen, zastonj, free of charge?

To je res. Veliko ljudi napaèno razume izraz prosto programje, ker menijo, da se nanaša na ceno. Toda ni tako. Gre predvsem za svobodo, zato ni èisto niè narobe, èe kopije prostih programov prodajate. Nobenih težav nimam s tem, èe naredite ogromno število kopij programa, ki sem ga napisal, in jih naprej prodate za ceno, ki so vam jo pripravljeni plaèati. To je eksplicitno dovoljeno, to je svoboda, ki jo morate imeti, in tako piše tudi v zašèiteni licenci sistema GNU. Nisem komunist in nisem proti služenju s prodajo programov. Zame je pomembno predvsem to, kar tudi piše v licenci, da ima namreè vsak uporabnik našega sistema z zakonom doloèeno svobodo spreminjanja. Zato smo sistem zašèitili tako, da ga nihèe ne sme posredovati naprej brez odprte izvirne kode, ne glede na to, ali je program spreminjal ali ne. Tako ne more nihèe omejevati svobode nadaljnjih uporabnikov in vsak, ki posreduje naprej programe, mora spoštovati svobodo drugih. Nikakor namreè ne morete poèeti vsega, kar hoèete, sploh èe je ogrožena svoboda drugih. Lahko svobodno razširjate programe, lahko jih poljubno spreminjate, toda morate oznaèiti, da ste jih spremenili, in ne smete drugim omejiti tiste svobode spreminjanja, ki ste jo imeli vi.

Je to tisti vaš razvpiti koncept "copyleft"?

Da.

Ko ste uporabili metode varovanja avtorskih pravic da bi se borili proti njim samim? Ko ste v nasprotju z obièajnimi patenti, ki šèitijo lik in delo avtorjev, zašèitili ravno to, da ima vsak svobodo po mili volji spreminjati nekoè tako sveto avtorsko delo?

Toèno. Z metodami po imenu copyright, ki jih obièajno lastniki uporabljajo za to, da vam odvzamejo svobodo, smo mi vašo svobodo zašèitili. In to smo poimenovali copyleft.

Ali ne utegne vaš naèin razmišljanja imeti širših posledic za tako imenovano intelektualno lastnino?

Sam tega izraza ne bi uporabljal.

Zakaj ne?

Ker vodi ljudi v pretirano posploševanje in nejasno razmišljanje. Izraz intelektualna lastnina je ropotarnica, v kateri se skriva veè povsem razliènih vej prava, ki nimajo med sabo skoraj niè skupnega. Izvorno so ga pravniki uporabljali v šoli, kjer so pouèevali vse podrobnosti in ugotavljali, kako silno razlièni so vsi ti sistemi. Ko to besedo uporabljajo laiki, ustvarjajo neko povsem napaèno idejo, da obstaja neko splošno pravno naèelo, ki ga preprosto uporabljajo na vseh teh zelo razliènih podroèjih. Zato tudi mislijo, da razlièni sistemi, kot so avtorske pravice, patenti, blagovne znamke in tržne skrivnosti, delujejo na enak naèin. To preprosto ni res in vodi k temu, da ljudje napaèno razumejo celo že obstojeèe zakone. Da ne govorimo o tem, da niso sposobni trezno razmisliti, kakšni naj bi zakoni bili. Èe hoèete jasno razmišljati, ta izraz odstranite iz svojih misli in ga ne nadomestite z neèim enakovrednim, saj je edini naèin, kako razumeti avtorske pravice, patente ali blagovne znamke, ta, da razmišljate o vsakem posebej. In ko nekaj ugotovite o enem od njih, si nikar ne domišljajte, da ima to kakršnokoli zvezo z ostalimi - ker je najbrž res nima.

Pravite, da ne znamo razmisliti o tem, kakšni naj bi bili zakoni. In kakšni naj bi bili?

Vprašanje prostega programja ni povezano zgolj z zakoni o copyrightu, ampak zadeva tudi druga pravna podroèja. Zgolj sprememba zakona o avtorskih pravicah še ne pomeni, da bodo programi res vedno prosti. Lastnikom je treba prepreèiti, da bi na kakšen drug naèin, denimo s pogodbami, dosegli isti uèinek kot z zašèito avtorskih pravic. Kot veste, se zavzemam, da bi morali biti vsi programi prosti, zato bi morali zagotoviti, da je izvirna koda vedno dostopna. To bi morali urediti z zakonom o varstvu potrošnikov. Èe ne morete ugotoviti, kaj se skriva v programu, ki ga uporabljate, ste namreè v zelo nebogljenem položaju. Podobno kot morajo proizvajalci hrane na embalaži objaviti sestavine, bi morali komercialni razpeèevalci programov javno objaviti izvirno kodo.

Ali niso zakoni o avtorskih pravicah zgodovinski koncept, ki ga je bilo mogoèe dokaj strogo uveljavljati, dokler ni postalo z novimi tehnologijami to praktièno nemogoèe?

Avtorske pravice so se razvile skupaj s tiskarskimi stroji in takrat so bile še smiselne. Tehnologija tiskarskih strojev je namreè omogoèala zgolj množièno produkcijo identiènih kopij, to pa so lahko poèeli samo tisti, ki so si lahko privošèili zelo specializirano opremo. Ko so avtorske pravice nastale, so bile del industrijskih regulacij. Omejevale so tako izdajatelje kot avtorje in to je vse. Niso omejevale obièajnih bralcev, saj ti niso mogli poèeti stvari, ki jih je omejeval zakon. Zato so bile neboleèe za splošno javnost, zelo lahko pa so jih tudi izvajali, saj so zadevale le doloèene segmente industrije. Konèno, bile so celo koristne, ker so prispevale k temu, da so ljudje veè pisali. To je bil tudi njihov uradni namen v ZDA, ki so ga zapisali tudi v ameriško ustavo - avtorske pravice naj bi bile koristne za javnost, ker pospešujejo napredek. Toda zdaj ko imamo raèunalnike, lahko ljudje brez težav presnemavajo izdana dela in jih spreminjajo, èe menijo, da je to koristno. To pa spremeni celotno situacijo, saj avtorske pravice niso veè industrijska regulacija, ampak so postale sistem, ki ljudem prepoveduje, da bi pomagali svojim prijateljem. Sistem, ki prepoveduje sodelovanje v družbi, ni veè neboleè, saj omejuje stvari, ki bi jih radi poèeli milijoni Ijudi. Prav tako ta sistem ni veè enostavno uveljavljati; èe bi ga hoteli, bi morali vdreti v zasebno življenje vsakogar. In ne nazadnje, ta sistem tudi ni veè koristen. Koristi, ki jih je prinašal prej, ni veè mogoèe dosegati, ne da bi za to družba plaèala ceno. Ta zdaj plaèuje visoko ceno, zato bi morali resno premisliti, ali je to res dobra metoda za doseganje namenov, zapisanih v ustavi. V preteklosti so avtorske pravice pospeševale pisanje na neboleè naèin, danes pa vlada sistem "Deli in vladaj", ki bi ga morali ponovno premisliti v samih temeljih.

Kakšen sistem bi vi predlagali?

Èe bi stvari resno premislili, bi se nam utegnilo zgoditi, da odgovori, do katerih bi se dokopali, ne bi bili enaki za vse vrste del. Razlièna dela se uporabljajo v razliène namene, to pa vpliva na družbene in etiène premisleke o njih. Nekatera dela so na primer funkcionalna in jih uporabljamo za to, da opravimo svoje delo. V to kategorijo sodijo raèunalniški programi, priroèniki, slovarji, uèbeniki, priroèniki in knjige receptov. Pomembno je, da imajo ljudje svobodo, da izdajajo spremenjene, izboljšane verzije vseh teh funkcionalnih del. Delno zato, ker ima lahko nekdo drug boljšo zamisel, kako opraviti delo, delno pa zato, ker razlièni ljudje razmišljajo o razliènih nalogah. Recepti so najboljši primer za ljudi, ki se ne ukvarjajo z raèunalniškim programiranjem; da bi razumeli, za kaj tu gre. Ljudje, ki radi kuhajo, pogosto izmenjujejo kopije receptov s prijatelji. To je najbrž že stoletja naèin življenja ljudi. Povsem normalno je tudi, èe spremenite recept. Nihèe ne pravi, da morate suženjsko slediti navodilom v receptu, zato lahko spreminjate, kolikor vas je volja. In èe spremenite recept in imajo ljudje radi hrano, ki je na ta naèin pripravljena, lahko zapišete svojo verzijo recepta in jo posredujete prijateljem. Zamislite si svet, v katerem bi bilo nemogoèe spremeniti recept, ki bi bil zapisan v nekakšni obskurni kodi in vi ne bi mogli ugotoviti, kaj ste sploh poèeli, ko ste pripravljali hrano, in katere sestavine ste uporabljali. In predstavljajte si, da bi se, potem ko bi prijatelju dali kopijo recepta, našel nekdo, ki bi vas oznaèil za piratskega kuharja in vas hotel za dolga leta vtakniti v zapor. Ta nezaslišani in nedopustni svet je resnièni svet komercialnih proizvajalcev raèunalniških programov.

Toda nekatera dela imajo kljub vsemu veèjo avtorsko težo kot kuharske knjige.

Seveda obstajajo tudi druge vrste del, ki imajo povsem drugaène namene. Namen nekaterih del je predstavljanje misli ali pogledov doloèenih oseb in njihovo spreminjanje bi preprosto pomenilo napaèno predstavljanje razmišljanja teh ljudi. To ni niti koristno niti ne služi napredku. Zato bí morala bití pravila za takšne vrste delo drugaèna. Obstaja tudi druga vrsta del, katerih glavni namen je, da so lepa ali da zabavajo - tudi za ta bi najbrž marala obstajati drugaèna pravila. Vprašanje, ali je dobro, èe ljudje objavijo spremenjeno verzijo estetskega dela, je zelo težavno, saj imata obe strani zanimive argumente.

Èe bi vam v vlogi hudièevega advokata postavil vprašanje...

Pravzaprav bí mi bilo ljubše, èe ne bi. To je zelo slab naèin, kako se lotiti nekega vprašanja in raziskati razmerje med razliènimi segmenti vprašanja. Èe igrate vlogo hudièevega advokata, potem postavljate vprašanja, ki bi jih spraševal nasprotnik. Toda pameten nasprotnik ne bo postavil vprašanja, ki bi pomagalo ljudem, da bolj jasno razmišljajo, temveè prej vprašanje, zaradi katerega bodo ljudje dosti teže dojeli tisto, kar sem hotel povedati. Takšno vprašanje bo namreè vsebovalo predpostavke, ki jih bodo ljudje sprejeli, ne da bi o njih razmislili, ne da bi postavili pod vprašaj samo vprašanje. Èe takšne predpostavke sprejmejo, bodo zelo težko razumeli celo tisto, kar hoèem povedati. Da sploh ne govorimo o tem, da bi o teh stvareh morali tudi jasno razmisliti. To seveda ni vaš namen, a èe ste pametni in ste se nauèili, kako posnemati pametnega nasprotnika, znate tudi postavljati take vrste vprašanj. Zato mi bo toliko teže jasno razložiti svoje ideje. Mogoèe bom zaradi takšnih vprašanj tudi postal jezen, ker takšen paè sem in se rad razjezim, ko ljudje poènejo kaj takega. In ko sem jezen, ne mislim veè jasno in lahko slabo opravim svojo nalogo. Ker pa sem danes tudi tako zaspan, je stvar še toliko težja.

Zato bi bilo za bralce bolje, èe bi poskušali postavljati nevtralna vprašanja.

Dobro, naj vam vprašanje zastavim drugaèe. V vlogi hudièevega advokata bi namreè poskušal poiskati argumente komercialnih prodajalcev programov, ki bi vam odgovorlli, da so avtorske pravice doslej zelo dobro služile in bi še naprej, le da nimamo tehniènih možnosti za njihovo uveljavitev..

To je èisti nesmisel. Ne obstajajo tehnièna sredstva, s katerimi bi lahko uveljavili spoštovanje avtorskih pravic. Najprej, danes težave z avtorskimi pravicami izhajajo iz samih uèinkov teh pravil. Drugiè, ne morete jih uveljaviti, èe se ne zateèete k nasilju. Kajti ne glede na to, kakšna tehnièna sredstva utegnejo iznajti, da bi ljudem prepreèili presnemavanje, se bodo vedno našla tudi tehnièna sredstva, kako te zašèite obiti. Zato bi bili v konèni instanci vedno potrebni drakonski zakoni. ZDA je takšne drakonske zakone že uveljavila. Sistem, ki ga danes uporabljajo ZDA, da bi prepreèile nedovoljeno presnemavanje in izmenjavanje informacij, je zelo podoben metodam, ki jih je nekoè uporabljala Sovjetska zveza in proti katerim so se ljudje borili s samizdati. V SZ je zraven vsake priprave za presnemavanje stal stražar, ki je bedel nad tem, kar se je kopiralo. Tiste, ki so jih ujeli pri nedovoljenem kopiranju, so doletele hude kazni. Da bi kršitelje laže ujeli, so od vseh zahtevali, da ovajajo svoje sodelavce in bližnje informacijski policiji. Poleg tega so uvedli tudi kolektivno odgovornost in tako ljudi prisilili, da so morali nadzirati druge. Naložili so jim, da nadzirajo druge, in jim jasno povedali, da bodo sami šli v zapor, èe tega ne bodo dobro poèeli, èe bodo na primer zalotili koga iz skupine, ki bi jo morali nadzirati, da neavtorizirano presnemava programe. In konèno, uporabljali so propagando, ki se je zaèela že v ranem otroštvu, da bi preprièali ljudi, kako se lahko s takšnim prepovedanim presnemavanjem ukvarjajo samo zlobni sovražniki ljudstva.

Danes ZDA uporabljajo enake metode. Sicer nimajo ljudi, ki bi nadzirali vaš raèunalnik, saj bi bilo to preveè drago, zato pa predlagajo posebne robote, ki naj bi budno bedeli nad presnemavanjem v vašem raèunalniku. Èe si pred desetimi leti v ZDA nekaj presnel in dal prijateljem, ker si hotel biti prijazen, to ni bil zloèin. Zdaj pa te lahko za kaj takega zaprejo za veè let. Kot kaže, je v ZDA to, da nekaj deliš z bližnjim, postalo nekaj strašnega. Združenje proizvajalcev raèunalniških programov (SPA) pa s televizijskimi oglasi ljudi šèuvajo naj ovajajo svoje bližnje. Kolektivno odgovornost so v ZDA uvedli za ponudnike internetskih storitev, beseda "piratstvo" pa je namenjena propagandi, ki se zaène že v otroštvu. Ko sem še kot otrok hodil v šolo, so nas uèitelji poskušali nauèiti, naj stvari delimo med sabo. Rekli so nam, èe v šolo prinesete sladkarijo, je ne morete vse sami pojesti. Razdelite si jo z drugimi otroki, saj vas hoèemo nauèiti, da pomagate svojemu bližnjemu: Danes vas uèitelji uèijo ravno nasprotno. "Oh, program si prinesel v šolo. Da ga ne bi sluèajno komu posodil, saj to ni prav, to je piratstvo." In te sovjetske metode so edini naèin, kako ljudem prepreèiti, da ne bi delili stvari z drugimi. Tega pa nisem pripravljen sprejeti.

Po mojem mnenju najveèjim družbenim ustanovam ne bi smeli dopustiti, da ljudem razlagajo, kako ne smejo deliti stvari s svojimi bližnjimi. Ta duh, da je treba deliti z drugimi, je preveè pomemben in krhek, saj ni avtomatièno prirojen, zato se ga morajo ljudje priuèiti. Tudi vse glavne svetovne religije poskušajo ljudi nauèiti tega duha. Tiste dele družbe, ki temu nasprotujejo, pa bi morali spremeniti.

Nekoè ste izjavili, da je ta duh nekoè živel tudi na MITu kjer ste delali, potem pa se je v osemdesetíh letih vse spremenílo. Zakaj?

Moja skupnost je že v sedemdesetih predstavljala le majhen del raèunalniškega sveta, kí pa v glavnem ni poznal obèutka skupnosti. Mogoèe je takšna skupnost med maloštevilnimí raèunalníkarjí obstajala v petdesetíh letih, saj niso takoj zaèeli uporabnikom prepreèevati, da bi pomagali drug drugemu. To je že v sedemdesetih postalo pravilo povsod, le v našem laboratoriju na MIT tega nismo tolerirali, saj je že sam naš naèin življenja temeljil na sodelovanju. Razšli smo se predvsem zaradi nepomembnih razlogov, toda to izkušnjo drugaènega naèina življenja sem vzljubil. Nisem se hotel vkljuèiti v sistem, kjer ni nobenemu dovoljeno, da bi pomagal drugemu. Kjer te, èe deliš stvari s prijatelji, oznaèijo za pirata. Na sreèo sem se ukvarjai z razvojem operacijskih sistemov in imel dovolj znanja, da sem poskusil spremeniti stvari.

Ste bili v tem uspešni?

Do neke mere da. Ocenjujejo, da je danes okoli 20 milijonov uporabnikov operacijskega sistema GNU/Linux, ki ga èesto napaèno imenujejo zgolj Linux; ta zadnji je le del sistema. Teh 20 milijonov ljudi uporablja sistem, ki ga lahko svobodno presnemavajo in spreminjajo. Sodelujejo v svobodni skupnosti, v kateri spodbujamo pomoè bližnjemu. Seveda številni poleg našega sistema uporabljajo tudi neprosto programje, zato naš uspeh ni popoln. Dvajset milijonov uporabnikov je lepo število, nemara je to pet odstotkov vseh uporabnikov raèunalnikov, nemara manj, zato nas èaka še veliko dela, preden bodo vsi raèunalniški uporabniki svobodni, da bodo lahko pomagali svojemu bližnjemu.

To pa zveni že skoraj kot religija.

Sem ateist, sekularni humanist. Je pa res, da to, kar govorim, spominja na religijo, saj se veliko religij zavzema za pomoè bližnjemu.

Dvajset milijonov je lepa Å¡tevilka. Ste optimist? Boste zmagali?

Nikoli nisem optimistièen, saj sem po naravi pesimist. Toda ta stvar se mi zdi tako pomembna, da se bom za njo boril, èetudi bo šlo vse narobe. Vsekakor pa nihèe ne ve, kaj se bo zgodilo. To je politièni boj. Ne vemo, kdo bo v njem zmagal. Odloèila pa bo javnost, za katero paè ne vemo, kako se bo odloèila. Èe bi bili rezultati znani, potem se ne bi imelo smisla bojevati. Toda prihodnost paè ni doloèena in odloèitve ljudi, ki se v tem trenutku še niso odloèili, bodo izoblikovale rezultat tega politiènega vprašanja. Novinarska vprašanja o tem, kaj se bo zgodilo, so v temelju napaèna in nedemokratíèna. Opozarjati bi morali ljudi, da so oni tístí, ki bodo odloèilí o tem, kaj se bo zgodilo.

To resno mislite?

Da. Lahko se sicer odpovejo odloèanju in to pogosto tudi naredijo. Èe jih ne bi vztrajno preprièevali, da bodo v konèni instanci tako ali tako odloèale vplivne skupine v družbi, se nemara ne bi tako pogosto odpovedovali odloèanju. èe hoèemo, da bo demokracija imela veèjo moè, ne bi smeli zgolj pripovedovati javnosti, kaj se ji bo zgodilo, kot da bi bili pasivni opazovalci ali žrtve dogodkov. Ljudi bi morali opozarjati, da bi morali kot državljaní odloèatí o tem, kaj se bo zgodílo.

Vas imajo glavni komercialni proizvajalci programske opreme za idealista ali nevarnega revolucíonarja?

Zelo razlièna mnenja imajo. Multinacionalne korporacije, kot na primer Microsoft, so izjavile, da hoèejo zaustaviti to, kar poènemo. Na drugi strani pa številna najpomembnejša raèunalniška podjetja uporabljajo operacijski sistem GNU/Linux in ga celo izboljšujejo. Tako je na primer IBM privzel vsaj del sistema, nekaterim uporabnikom distribuira naš celotni sistem, razvija pa tudi nekatere proste programe. Seveda pa ni vse, kar poène IBM, svobodno. Tudi druga velika podjetja, kot sta SGI in Sun, so proizvedla pomembne proste programe, ki so lahko zdaj del sistema.

Kakšen motiv za to pa imajo ti velikani?

To morate vprašati njih.

No, najbrž imate kakšno teorijo.

Pravzaprav se niti ne osredotoèam na to, kaj bi lahko motiviralo komercialna podjetja. Povsem zadovoljen sem, èe so naši prosti programi koristni za uporabnike in èe k temu prispevajo tudi komercialna podjetja. Toda noèem jih jemati kot najpomembnejšo stvar v življenju. Ne verjamem v družbene odloèitve, ki temeljijo na komercíalníh motívih. Po mojem bí morale družbene odloèitve temeljiti na premisleku o tem, kaj naredi družbo boljšo. Šele potem lahko doloèimo, kaj lahko podjetja poènejo. Zato nasprotujem Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), ki postavlja èlovekove pravice, demokracijo, zdravstveno varstvo, okolje in delovne razmere v podrejen položaj glede na mednarodno trgovino. Ta je sicer dobra stvar, vse dokler ne posega v druga, pomembnejša podroèja èlovekovega življenja. Nisem staromoden protekcionist, ki bi hotel omejiti uvoz, toda hkrati z globalizacijo trgovine bi morali globalizirati tudi èlovekove pravice, demokracijo, varovanje okolja, zdravstvene in delovne standarde.

Imam obèutek, da bi država, katere državljan ste, prej šla v vojno zaradi kršenja avtorskih kot pa èlovekovih pravic.

Imate prav. Ko govori o Kitajski, ameriška vlada vedno pravi, da je sícer sprožila tudi vprašanje èlovekovih pravic, da pa ima zelo malo vpliva pri kitajski vladi. Toda ZDA imajo velík vpliv na Kítajsko, ko se zastavi vprašanje avtorskih pravic, saj vse sile usmerja prav v to problematiko - ne pa v pomembnejše stvari. Okoli teh vprašanj imam zelo drugaèna stališèa kot ameriška vlada. Po mojem je zelo pomembno, da se ostali svet upre ameriškim trgovinskim predstavnikom: ti skoraj vedno poènejo stvari, ki so dobre za multinacionalne korporacije in slabe za vse ostale. Amerièani so vse do lanskega leta poskušali prisiliti vlado Južne Afrike, naj ne uveljavi obveznih licenc za patente za zdravila proti aidsu. Južnoafrièani so to hoteli izpeljati zato, da bi lahko zdravila proizvajali doma in bi bila dostopna za delèek cene, ki jo morate plaèati v ZDA. In v Južni Afriki, kjer imajo resne težave s to boleznijo, bi to pomagalo rešiti življenja številnih državljanov. Toda za ameriškega trgovinskega predstavnika življenja niso bila pomembna in je poskušal Južnoafrièane prisiliti, da ne uveljavijo svoje pravice v okviru WTO o uveljavitvi obveznih licenc. A1 Gore, ki je zdaj predsedniški kandidat, je ta prizadevanja podpiral, dokler ni pred kakim letom odkril, da bi lahko stvar postala neprijetna, in se je od nje distanciral. Kmalu potem je nehal pritiskati tudi trgovinski predstavnik. To je bila majhna zmaga, ki pa vam pokaže, kaj poskuša vlada ZDA narediti ostalemu svetu in kako nemoralna je.

Toda mar ni v ZDA država že nekajkrat odigrala vloge inkubatorja, v katerem so se skotile nove tehnologije, potem pa jih je brez nadomestila prepustila trgu? To se je zgodilo z radiom pa z internetom...

Da, toda v preteklosti v ZDA ni prevladovala ta ideologija, ki postavlja poslovne interese nad vse. Še v šestdesetih je bilo vzdušje zelo drugaèno. Predsednik Reagan je potem ameriški javnosti prodal krilatico, da bodo vsi profitirali, èe bomo pustili ekonomiji, da poène, kar hoèe. Po dvajsetih letih takšne politike lahko vidimo, da ne deluje. Je že res, da je pripeljala do velike gospodarske rasti, toda vse koristi od tega je dobilo le najbogatejših deset odstotkov družbe. Šestdeset ali 70 odstotkov srednjega sloja je ostalo na istem, le da morajo zdaj za isti dohodek delati veè ur. Dvajset odstotkov najrevnejšega prebivalstva pa je zdaj revnejšega kot leta 1980. Reaganova politika je bila neuspešna: èe namreè podelite gospodarstvu veè moèi, jo bo sicer izkoristilo za ustvarjanje veèjega bogastva, toda lastniki bodo to moè uporabili tudi za to, da bodo to bogastvo obdržali zase. Toda zaradi govorjenja o napredku to ostaja skrito za veèino Amerièanov. Ko pa ta uspeh pogledate od blizu, od njega ostaneta dve stvari: rast na borzi, kar koristi v glavnem samo bogatašem, in zmanjšanje brezposelnosti, kar se je zgodilo v èasu Clintona. Tisti, ki so bili leta 1990 brezposelni, so zdaj na boljšem. Toda poleg tega Amerièanom ne gre bolje, èe niso med bogataši.

Praviš da se je država povsem podredila interesom kapitala? A v primeru Microsofta je le posegla...

Toèno. Vendar gre za zelo specifièen primer. V èasu Reagana in Busha kot da protimonopolistièna zakonodaja sploh ni obstajala, šele Clinton je - v zelo skromni meri glede na nekdanje standarde - posegel proti monopolom. V primeru Microsofta je bil monopol tako oèiten, da so se številni tudi znotraj gospodarstva hudovali. In prav zato je do primera Microsoft najbrž sploh prišlo. Predsedniški kandidat Ralph Nader, za katerega bom volil, je nekoè izjavil, da je glavna razlika med Bushom in Goreom v tem, èigava kolena se prej dotaknejo tal, ko korporacije potrkajo na vrata.

Vaša ideja o sodelovanju spominja na kolektivistiène ideje, ki so že skoraj blizu socializmu. Ali niso povsem v neskladju z individualistièno protestantsko etiko, ki vlada v ZDA?

Ne zares. Je pa res, da v ZDA v zadnjih dvajsetih letih ljudi spodbujajo, naj rešujejo svoje probleme sami, ne pa v sodelovanju z ostalimi. To je tudi v nasprotju z ameriško tradicijo politiènega samoorganiziranja z namenom, da bi rešili probleme. To je le eden od naèinov, kako ljudi narediti za nemoène. Èe je sistem strukturno tak, da veèina ljudi v ekonomskem smislu ne bo napredovala, potem kot posameznik ne morete niè storiti. Lahko se povzpnete po lestvi in porinete nekaj ljudi navzdol, toda v splošnem ne bo niè bolje.

Toda z vašim kolektivizmom je ogrožena tudi ena od temeljnih lastnosti avtorja: njegov narcisizem.

Se strinjam. Veste, kaj mislim o tem narcisizmu avtorjev? (Z rokami naredi obrise neèesa, kar bi lahko spominjalo na stranišèno školjko) In potem potegnemo vodo. Kot avtorja me nikakor ne navdušuje ideja o avtorju kot nekakšnem božjem kreatorju. Zanimivo je, da vse pogosteje naletite na besedo kreator, ki opisuje avtorja. Po mojem je to subtilen naèin propagande, èe avtorje primerjate z bogovi, ki bi se jim morali drugi priklanjati in se zaradi njih odpovedovati svoji svobodi. Kot avtor vas rotim: nikar v mojem imenu ne prepreèujte drugim ljudem, da bi si medsebojno pomagali. Niti sam niti noben drug avtor ni toliko pomemben, da bi lahko kaj takega poèeli.

Èlanek objavljen v Delu, sobotna priloga, dne 19.10. 2000

Lugos - društvo uporabnikov Linuxa Slovenije
Guru za svobodno uporabo programov - prispevek o Stallmanu
GNU org - Definicija prostega programja
Free as in Freedom - online knjiga
Osebna spletna stran Richarda Stallmana
GNU software stran
Freshmeat - stran z obilico prostega programja